Začetek
Kaj se dogaja


Razgledni Govic natisni E-pošta
Prispeval Matevž   
Ponedeljek, 20 Oktober 2014 19:42

Nedelja je obetala krasno vreme in zato sva z Žigom nerealizirano pakleniško navezo udejanila kar v domačih logih, blizu Vogarske 'baze'. Oba rahlo utrujena od podvigov prejšnjega dne, sva zastavila bolj penzionistično - ko je zvonilo poldne, sva zmogla ravno prvi cug. Potem pa še v treh do vrha (abzajlov…). Razgledi so bili neverjetni, temperatura znosna, samota ravno pravšnja, visoko nad jezerom je morala najina zabava odmevat po vsej dolini. Še kaj o smeri? Vzorno opremljena, zelo lepe plošče, katerih kompaktnost je na trenutke vprašljiva in precej majavi vmesni travni odstavki, tako da se oba strinjava: sva plezala tudi že lepše, ampak scena pa definitivno vse odtehta.

20141019 111930a

20141019 114245a

20141019 135159a

20141019 141714a

20141019 152558a

 

20141019 152606a

Zadnjič posodobljeno Ponedeljek, 20 Oktober 2014 19:45
 
"Crem de la crem" v zgornjem stebru v Brani natisni E-pošta
Prispeval Meta   
Ponedeljek, 13 Oktober 2014 21:11

V soboto zarana sem v Ibico sprejela Primoža, Žigo in Špelo in skupaj smo krenili proti čudovitim Kamniško-Savinjskim Alpam. V Klinu sta se Primož in Špela odcepila v Repov kot, medtem ko sva z Žigom strumno drobila proti Kamniškem sedlu ali Jermanovim vratom. Žiga sem sledila ravno dovolj časa, da sva obdelala osnovna vprašanja na temo energije v fiziki. Nekje med Pastirci in Kamrico sem vedno bolj čutila toploto kot hitrost, zato so se najine poti razšle. Ostala sem sama s svojimi mislimi in opazila, da je sopara ostala v dolini. Čedalje bolj je veter bičal mojo mehko kožo in sonce se je skrilo nad vrtečimi oblaki. Indijanskega poletja torej v Alpah ni.

V koči sem zopet našla Žiga, popila topel čaj in že sva krenila v zloveščem vetru napadati raz. Na dostopu rokavice niso bile odveč, skala je bila mrzla in mokra. Hm. Žiga je izsledil začetek smeri in po taktiki preračunljivega cug-cuga sem začela s plezanjem. Skala je še vedno mokra. Še vedno piha. Ko sem zagledala kamin, me je pod njim pričakalo tudi sidrišče. Udobno sem se namestila in počakala Žiga. Skala je še vedno mokra. Žiga se je kamina lotil s slastjo, a ugotovil, da ni ravno »crem de la crem«. Je pa moker in drseč.

Do preobrata je prišlo v tretjem cugu. Počim začeten skok in pogumno nameščam metulje. Skala je suha. Pričaka me tudi klin. Na razu najdem varovališče s krasnim razgledom. Kramljam z AOK navezo, ki naju je dohitela, medtem ko Žiga zaključi smer po varianti, ki sledi poklini in zahteva zbranost pri prestopu.

Sestop in poplezalne aktivnosti je opisala že Špeli. Dodajam samo to, da nam je pot prekrižal tudi zelo prisrčen Poni.

1233.15.1

 

 

 

PS: V nedeljo sva z Evo krenili v (citiram Evo) najboljše plezališče Kotečnik (konec citata) in Petro izgubili nekje med Tuhinjsko dolino in Domžalami. Hm?

Zadnjič posodobljeno Ponedeljek, 13 Oktober 2014 21:20
 
Megličasta zračnost v Vežici - GG natisni E-pošta
Prispeval Primož Urh   
Ponedeljek, 13 Oktober 2014 12:59

Končno se nama je vse poklopilo za dolgo načrtovani napad na Spominsko smer Geršak-Grčar v Vežici. Z Matevžem sva se dobila kar v koči na Korošici; jaz sem prihlačal s Planjave, on pa s Podvežaka. Večer je poskrbel za zanimivo naključje, saj sva govorila z gospodom, ki je poznal Draga Geršaka in bil celo dogovorjen z njim za plezanje v švicarskih gorah, a ga je preprečila tragična nesreča Draga Geršaka in Ceneta Grčarja v Štajerski Rinki.
Smer je res lepa, a tudi zahtevna, in nekajkrat mi je postalo pošteno vroče. Žal vse zračnosti zaradi megle nisva občutila v polni meri. Nekje proti vrhu, po tisti lepi in težki plati proti desni, sva izgubila stik z Miheličevo skico, navezala stik z Niko in Petro in tako z njuno pomočjo našla nadaljevanje (hvala, punci!). Morda sva kje zgrešila tisto zajedo iz Miheličeve skice (ki je, kot sem naknadno ugotovil, v vodničku Repov kot niti ni), saj sva se kar naenkrat znašla na ogromni travnati gredini pod vršno steno.

GG jutro na korosici

GG pod stenoGG preckaGG sedeči stantGG crn zlebicGG selfie

Zadnjič posodobljeno Ponedeljek, 13 Oktober 2014 13:05
 
Humar - Škarja natisni E-pošta
Prispeval Špeli Marelli   
Ponedeljek, 13 Oktober 2014 10:58

V soboto se nas je nekaj potikalo po meni ljubih Kamniških planinah. Ta gorska skupina me sicer vedno znova navdušuje zaradi svojih nadvse všečnih lokacijskih oz. geo-koordinacijskih danosti.  V primeru njihovega obiska se namreč primeri, da je pravica skazica močno na moji strani in lahko spim pol ure dlje od ostalih soplezalcev, ki se morajo tod pripeljati iz oddaljenih krajev. Tokrat so se iz oddaljenih koncev pripeljali Primož, s katerim sva se potem podala v planjavsko Humar-Škarjo, in še naveza ResniKos, ki se je istočasno pognala v Zgornji steber Brane.

Dostop naveze VerovšekUrh je potekal mirno in brez posebnosti, je pa res, da je bil znova močno opazen porast jutranjih planincev z uničujočim tempom, ki mu je domnevno povsem nemogoče slediti. Dopuščam manjšo možnost, da je dano stanje lahko rezultat padca lastne forme. Sama smer je lepa, ravno prav dolga (270m), dokaj malo grintava, bila pa je precej mokra in nič kaj topla. Za slednje sva okrivila Velkavrha. V prvih dveh raztežajih nama je družbo delala še ena naveza treh ne preveč razpoloženih Štajercev, ki so še bolj neutolažljivo tožili zaradi temperaturnih neprilik. V lahnem drncu sva jim postopoma ušla izpred oči in kot bi mignil dosegla izstopne trave, v višini Srebrnega sedla. Kosila sva si zaželela na Planjavi, kjer so dobre pol ure kasneje tanki lističi zašinka valovali v silnem vetru.  Potem pa so se najine poti ločile. Primož se je sprehodil na zaslužen počitek proti Korošici, saj ga je naslednje jutro čakal še en plezalni izziv v Vežici z Matevžem. Sama sem pa odskakljala proti Kamniškem sedlu, odvila na melišču proti dolini in pristala s pobeljenimi tačkami v naročju naveze ResniKos, ki je že poležavala pri jedilni skali na Pastircih. Pivo v Kamniški Bistrici smo zabelili s Primoževo čokolado. Bila je precej okusna, nekoliko so grenili le posamezni lešniki, čigar trpkost se je posebej močno izrazila on misli na Primoža, ki brez večerje ždi na Korošici in čaka, da končno lačen zaspi. Kuhinja v domu na Korošici je zaprta zaradi prenove. Ah…

P.S. by Primož: Izkazalo se je, da je bilo v kočii dovolj sestavin za večerjo. Ždel sem sit:)

HS po zajediHS izstopHS selfi

Zadnjič posodobljeno Ponedeljek, 13 Oktober 2014 13:06
 
Jesenske radosti ali razmišljanja ostarelega sivca natisni E-pošta
Prispeval Poli   
Ponedeljek, 13 Oktober 2014 08:55

Ker za soboto nisem dobil sotrpina, ki bi z mano delil konopec, sem se prislinil Gresu in Septoleti, ki sta krenila v Kogel. Tako sem lahko v tek spravil dolgoletno željo po uživaškem plezanju v Koglovem Virensu in Skutinem Južnem razu. Obe smeri se ponašata z odlično skalo, lepimi prehodi in nasploh estetiko, sploh Južni raz je naravnost uživaška smer.

Kmalu po šesti uri zjutraj smo v soju čelnih svetilk zakorakali po gozdni stezi navkreber. Zaviti vsak v svoje misli, smo v pašnem koraku ostarelega gamsa korakali proti steni. Kako sem pogrešal šelestenje odpadlega listja pod nogami in jesenske macesne. Pa rumenkasto travje, ki se bohoti pod ostenjem Kogla. Pa bodeče neže, ki se prebujajo v z roso umito jutro. Pika na i pa je vsekakor sedeti na balvanu pod smerjo in čakati na objem prvih sončnih žarkov novega dne.

Pomirjen sam s sabo, sežem po prvih grifih smeri in se poženem k višku. Ujamem ritem, plezam mirno, popolnoma osredotočen na naslednji gib. Metri se hitro nabirajo, prehodi si sledijo eden za drugim in po dobrih 30 minutah se znajdem na travah Kogla. Uaaa, kakšen občutek svobode in kakšna povezanost duše, psihe in telesa. Preobujem se v superge in nadaljujem proti Skuti. Veter se podi po planjavah in žvižga med balvani. Oblaki se lovijo po nebu, nastajajo, izginjajo, se združujejo...

Pod steno sta že dve navezi, a me prijateljsko spustita naprej. Vstopne metre smeri hitro premagam in se znajdem na razu. Skala odlična, prehodi fantastični, drzni, mestoma izpostavljeni. Ves čas me spremlja veter, ki nekajkrat preveri, kako dobro se držim grifov. Držim se tik desno ob razu, kjer je vsaj nekaj zavetja. Odlična skala mi riše nasmeh na obraz. Kar malo sem žalosten, ko stopim skozi naravno okno in se ustavim na koncu smeri. Tudi tole je šlo relativno gladko. Zadovoljen z dnevom, da nisem ostal doma, zakorakam proti vrhu Skute. Vsa radost do življenja, plezanja, narave bruhne iz mene skozi glasen krik veselja. Briga me, če me kdo sliši. To je moj dan! In kakšen dan je bil. To je življenje.

solaza 001 solaza 002 solaza 003 solaza 004 solaza 005 solaza 006 solaza 007 solaza 008 solaza 009 solaza 010 solaza 011 solaza 012

 
<< Začetek < Prejšnja 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naslednja > Konec >>

Stran 1 od 97
© 2009 AO Železničar | Template by vonfio.de

Spletna stran AO Železničar za svoje funkcionalnosti uporablja spletne piškotke (cookies), ki ne hranijo osebnih podatkov. Zakonodaja od nas zahteva, da vas vprašamo za dovoljenje. Ali se strinjate z uporabo spletnih piškotkov na teh straneh? Če se z uporabo piškotov ne strinjate, prosim, da zapustite to stran! Več o tem najdete tukaj.

Strinjam se z uporabo piškotov.

EU Cookie Directive Module Information