Letos je minilo 23 let odkar sva ga zlezla z Janijem. Takrat sva, kot še starejša pripravnika seveda zašla in zlezla varianto čez Hudičev rog (V+) in za smer rabila 10 ur. Dobrih. Takrat sem doživel tudi moj prvi padec v hribih, sicer krajši in na srečo, kot drugi v navezi, a se mi je vtisnil v spomin, ki ne izgine. Takrat me je smer tako psihično kot fizično zdelala, da sem se odločil, da je ne bom več ponavljal.
Eni pravijo, da se zarečenega kruha največ poje. Glede na to, da je letos to kar plezana smer, je tudi mene ponovno zamikala. Na srečo imamo sedaj internet in s tem dostopnih več informacij. Ma ja. Saj bi šlo. Pokličem Špelo. Rekla je ja in sva šla. Preventivno zaradi mojih izkušenj in izkušenj ostalih, sva iz Vodic odrinila že ob 5:30. Parkirava pri koči na gozdu oprtava nahrbtnike in se podava pod smer. Dostop poteka po zahtevni Hanzovi poti, ki je do pod smeri prav lepa. Že ko pot skrene z vršiške ceste je tam postavljena opozorilna tabla, da pot zahteva primerno opremljenost (cepin in dereze). Ma, ja. A še to? Za neko bogo snežišče. Seveda te opreme nisva imela. Pot gre mimo nekaj slapov, ki so bili zaradi nočnega dežja nekoliko obilnejši. Pot je zavarovana z jeklenicami in lepo označena. In prideva do snežišča. Zaradi že prej omenjenega dežja je bilo sprano in nobenih sledi predhodnikov. Neka motoviliva. Špela ubere neugoden obvoz višje v steni, jaz pa sem se vseeno podal čez snežišče. Na srečo je tačas že prišča mimo skupinica primerno opremljenih planincev, ki mi je bila pripravljena posoditi dereze. Vseeno se odpravim čez v dostopnih mehkih čevljih. Izšlo se je dobro, priporočam pa ne. Prevečkrat lahko beremo v medijih, kako je planinec zdrsnil.
Po uri in 40 min sva stala pod smerjo. Za orientacijo sva uporabljala neko avstrijsko skico, ki je res dobra v primerjavi z Miheličevo ali iz vodnička Vršič, ki sta totalno nepregledni. V prvi raztežaj se zažene Špela. Presenetili so me dolgi raztežaji, ki so resnično po večini dolgi med 50 in 60m. Skala je presenetljivo dobra za naše razmere. V 4. in 5. raztežaju je odlična. Ta dva raztežaja sta zame najlepša. Tudi s klini sta zelo dobro opremljena. Ostali raztežaji niso tako posejani s klini in so metulji prišli zelo prav. Naprej daje skala občutek trhlosti, a se vedno najdejo deli, ki so kompaktni. Zgornji del stene je strm in kompakten, prav tako tudi kamini, ki so danes bili nekoliko sluzasti. Na vrhu smeri sva stala po 6 urah in 50 min. Sestop po Hanzovi poti nama je vzel slabi 2 uri dneva. Pri tem sva zaradi neugodnega snežišča poizkusila z varianto proti Vršiču a je tam preveč vzpona, zato sva obrnila nazaj in sestopila po smeri dostopa.
Tudi danes se mi je smer zdela kar naporna in dolga. Sva se spraševala kako to in sva šla štet dolžino smeri po raztežajih. Naštela sva jih slabih 800m. Tudi višina ni zanemarljiva. Dobrih 500m. Kar je nekaj metrov več kot je Miheličevem vodničku. Pri večini smeri, ki sem jih plezal letos sem nameril manjšo višino, kot je v opisih.
Kot pravi Mihelič je to velikopotezni cilj primeren za zrelo navezo, vajeno dolgih in napornih tur. Se strinjam in prej omenjenim navezam, zelo priporočam.

Krobath Metzger je bil letos že kar nekaj časa v planu. Vreme je bilo celo poletje kot nalašč za to smer a nekako so drugi načrti prevladali. Končno sva se odločila, da jo napadeva, a glej ga zlomaka, ravno na ta isti dan se je za turo odločila tudi naša Alpinist-ka z dvojno navezo. Alpinist-ka se je odločila, da bo na pod odrinila že v petek zvečer in prespala tam nekje.

Ker Špela ne mara čakat v vrsti je predlagala, da se dobiva v Vodicah ob 3:45. Ja, to je sredi noči. Jaz sem v avto poleg plezalne opreme spakiral še dve kolesi. V trdi temi, ko je čas za najslajši spanec, res odrinem od doma. Tudi v doline Mrzle vode je še trda tema, ko se presedeva na kolesi. Cesta se kar vleče in obtežena z nahrbtniki se kar dobro ogrejeva. Ko cesta postane prestrma, kolesi pospraviva v gozd in nadaljujeva peš. Alpinist-ko srečava ravno ob jutranji kavici. Hiter pozdrav in nadaljujeva. Na poti me preseneti lep v soncu svetleč bivak, v njem pa še eno presenečenje, ČAO naveza, ki je bila tudi namenjena v isto smer. Začela se je dirka za prvi štartni položaj. Se mi zdi, da se je v vseh prebudil tekmovalni nagon. Šlo je za sekunde. In če je pravica na svetu, zmaga najboljši. Tako sva s Špelo vstopila prva. Juhej! Smer se začne z lažjo prečko v desno, potem pa prvi previsek za ogrevanje in pod zloglasni sluzat kamin, ki je glede na zaporedje raztežajev pripadal meni. Hm! Glede na informacije, ki sem jih dobil sem se odločil, da nahrbtnik pustim na dnu kamina in ni mi bilo žal. Kljub suši je še vedno sluzast. Vsaj spodnji del, kjer sta na srečo dva lepo postavljena klina in tudi stopki so dobri. Potem sem se pa zagozdil in mojih kosti nisem mogel več obrniti. Ker ima smer že prosto ponovitev, mi to ni izziv in sem se poslužil nameščenih prusikov. Na srečo ni treba po kaminu do vrha ampak ima ta lep izhod po suhi razčlenjeni skali. Skala v naslednjem raztežaju je bolj slabe kakovosti, tako da sem se že spraševal od kod Miheličevo opevanje. Potem se pa začne tista lepa, kompaktna skala, kjer res vse drži. Dva raztežaja sta še bolj položna potem pa se postavi pokonci. Tudi znamenita prečka poteka po strmi in razčlenjeni steni. Prehod na raz je lažji in potem proti vrhu naklonina in z njo težave popuščajo. Skala je ves čas odlična tudi s pravimi »Dolomitskimi« ušesi. Midva sva smer zaključila na travnati gredini, ki ponuja lahek sestop po Kugyjevi polici. Kot vedno se mi je tudi ta sestop vlekel v neskončnost. Kolo v gozdu je bil pravi balzam. Zvizzz in že sva bila pri avtu. Ker je šesti vročinski val tega poletja še kar trajal, se je prileglo še kopanje v Rablju.