Eva Breznikar

Eva Breznikar

V tem vikendom smo v sklopu alpinistke izvedli turno smučarsko turo. Za avtorja prispevka smo soglasno določili JELENKOTA, ki pa si je zaželel, da v njegovem imenu objavim prispevek. S tem si pridružujem pravico do komentarja, da je bil Jelenko velikodušno zaželjen na turi in se mu ni bilo treba kakorkoli pregovarjati. Sprejeli bi ga tudi, če ne bi imel GPS-a! :) Želim vam prijetno branje,

Redarka.

 

Takole nekako pravi Jelenko:

Eva bi si sposodila GPS, nakar jo pregovorim, da me povabi zraven na turno smuko. V petek glavnina skupine pusti kombi v Krmi in se zapelje v Bohinj. Z Vogla prečijo čez Konjsko sedlo do Komne. Trije se zberemo popoldan na Viču, zaradi gneče na obvoznici skoraj eno uro zamujamo. Od Savice se vzpnemo do doma na Komni, kjer se že ob mraku pridružimo ostalim ter skupaj kujemo načrte za naslednji dan.

V soboto zjutraj je vreme popolnoma jasno. Po zajtrku in kavi odsmučamo čez planino Razor, planino na Kalu in planino Lopučnico do koče pri Triglavskih jezerih. Ob poti pogosto srečujemo drugo skupino turnih smučarjev, ki imajo ta dan podobne cilje. Na poti nas urno prehitita tudi dva hitra in lahka. Pod Tičaricami in Zelnaricami na vzhodni strani doline se po pobočjih stegujejo jeziki številnih plazov. Prav tako pogosto zagrmi na zahodni strani doline pod Špičjem. Aprilsko sonce močno pripeka in občasen hladen piš vetra je več kot dobrodošel. Pod Vršaki, kjer so Prehodavci že na dosegu noge, napravimo zadnji daljši postanek in posvet, preden se povzpnemo na Hribarice. Štirje zberemo moči in stopimo še na zahodni vrh Kanjavca. Ker je že pozna popoldanska ura, spust ni pretirano uživaški in vključuje nekaj akrobatskih elementov. Spodaj na sedlu se glede na vremensko napoved, snežne razmere in predvideno časovnico odločimo ter odpišemo vzpon na Kredarico. Po severni strani Mišeljskega konca se spustimo v Velsko dolino. Z vseh strani se proti dolini stekajo rjavi talni plazovi, zato prav po sredini odsmučamo do planine Velo polje. Sledi zadnjih sto metrov vzpona ta dan do Vodnikovega doma. Zimska soba z osmimi pogradi je razmeram primerno dobro urejena in založena z inventarjem, vendar izkoristimo še zadnjo uro sončnih žarkov in si pripravimo večerjo na leseni terasi pred kočo. Boštjan ob kopanju snega naključno naleti na ledeno hladno pločevinko piva. Od tu z varnega občudujemo nekaj plazov, ki jih zadnje večerno sonce sproži s stene Tošca tik nad kočo. V mraku v zimski sobi natopimo še sneg za čaj v termovkah.

V nedeljo zjutraj nas predrami kondenz, na prostem pa pozdravi nizka oblačnost in odjuga. Po zajtrku s kuhalnika se vzpnemo po plazovini nad kočo skozi gosto meglo na Bohinjska vratca. Od tu odsmučamo pod Draškimi vrhovi in po cesti skozi celotno dolino Krme skoraj do Kurje vasi, kjer nas še od petka čaka parkiran kombi. Po prevozu do ostalih avtomobilov na bohinjski konec in prelaganju opreme se dobimo pri Emi v Srednji vasi, kjer prijetno zaključimo turo.

Na nezanemarljivo mero objektivnih nevarnosti smo se odzvali z odločitvami, ki so bile prilagojene vsem članom ekipe. Odlično vzdušje v skupini smo soustvarjali: Boštjan, Eva, Neli, Edvard, Luka, David, Janko in Tomaž.

© 2024 Alpinistični odsek Železničar | Izdelava spletne strani dpoint.si