Začetek Reportaže
Reportaže
Vogar trepti, kao da nebo gori - Sprejem 2016 natisni E-pošta
Prispeval Franja Žišt   
Sreda, 16 November 2016 09:18

Sprejem bil je živ!

Nekoliko zaspani še smo lezli iz avtomobilov na planini Blato, pa četudi ni bilo ravno zgodaj. Za nekaterimi je bila že ena noč na Vogarju, glavni razlog pa, da je bila prva novembrska sobota pač siva. A so nas kaj hitro za dobrodošlico prebudile prve dežne kaplje. Nismo se dali, pisana karavana je po brezpotju krenila proti Jezerskemu Stogu. Ucvrli smo jo po strugi grabna, pa po uhojeni poti čez planino Krstenica, po grebenu do skal, potem pa še nekaj plezanja in že smo bili na vrhu. Ne, ne, ni šlo tako zlahka, kot se sliši. Druga skupna tura je bila pravzaprav pravi mali oviratlon. Dežne kaplje so se spremenile v naliv, gorski vetrovi so nas skorajda prestavljali po pobočjih, mokra oblačila so se lepila na nas, skale so bile spolzke, nekatere so se začele celo nevarno premikati ... Še sreča, da smo nadeli čelade, da smo v nahrbtnikih imeli rokavice in kako termovko čaja ter da je zaokrožila steklenička domačega šnopsa. Tako smo lažje kljubovali skorajda apokaliptičnim vremenskim razmeram. Vodja ture je ocenil, da je čas za obračanje. Osvojili smo zgolj enega dvatisočaka, zasneženemu Mišelj vrhu pa le pomahali.

 

Čeprav smo med turo glasno sanjali o vročih tuših na Kosijevem domu, smo bili zadovoljni že s tem, da smo mokra oblačila zamenjali s suhimi. Kakšen luksuz! In to že ob enih popoldne. Kako pa smo zapolnili časovno vrzel do večerje? Na sto in en način. Nekateri so se zavlekli v topel objem postelj, drugi skupaj z nemškimi junaki trepetali v Steni smrti in stiskali pesti, da jim vendarle uspe preplezati 1800 metrov visoko severno steno Eigerja, tretji so tarokirali, četrti klepetali ob čaju, peti pa ... Peti pa so se po naključju nagnetli v kasneje zloglasni tečajniški sobi 23. Idealna priložnost za temeljitejše spoznavanje novih obrazov. Zakaj alpinistična šola, zakaj sploh hribi, kje, kdaj, kako pogosto , kaj in kdo nas navdihuje ... Bolj kot so tekle besede, bolj so krožile domače 'arcnije'. Ali pa je bilo mogoče obratno. Ob vse večji sinergiji, tudi s starimi ferajnovskimi mački, smo končno dočakali težko pričakovani sprejem.

 

Kot skrbno varujejo recepte za vse najboljše sladice, tudi vseh detajlov izjemnega večernega programa ni mogoče izdati. To, da je bil rdeča nit zvit štrik, pa najbrž ni treba posebej poudarjati. Dvanajst od 15 tečajnikov je bilo bolj milo kaznovanih, tudi 14 mlajših pripravnikov naslednji dan najbrž ni čutilo posledic, starejša pripravnika, Redarka in načelnik Željo, sta menda tudi s povečevalnim steklom iskala sledi minule noči. Še najbolj se je namučil Žile, ki si je med vrhunskim prvenstvenim vzponom poleg marog in potrditve naziva alpinist pridelal še blažjo višinsko bolezen. Ravnatelj šole Bošt/Slatki/Cuker pa, to je za zapisnik že treba dodati, da se ob kaki priložnosti ne pozabi, za priznanje alpinističnega inštruktorja ni dobil potrdila na zadnjo plat. O tem, kaj pa se je dogajalo po koncu uradnega programa, kronisti bolj skopo poročajo. Bilo je živahno, pokale so strune, na koncu pa tudi glasovi. Stolov, ki po divji noči niso mogli več sami stati, nismo prešteli, ena mokra 'deka' pa bo ostala kronski dokaz tega, da na streho ni šel nihče in da okno še vedno pušča. Ker rok trajanja različnim sokovom hitro poteče, smo poskrbeli tudi za to, da so na koči po našem odhodu lahko obnovili zaloge pijače.

 

Ja, kar noro je bilo. Največja hvala in najvišji alpinistični čini vsekakor gredo organizatorjem sprejema! Pa tudi vsem udeležencem, ki so igrali po njihovih pravilih. Eno zvezdo si zasluži še oskrbnik Igor, človek mehkega srca, ki je ponočeval dvakrat zapored in še pred zajtrkom dal zadnjo rundo. Pa tudi kuharica, ki je zjutraj spekla jajca, ni bila kar tako.

In če še potegnemo črto ... Sprejem res bil je živ!

2016 Sprejem 12016 Sprejem 2

2016 Sprejem 32016 Sprejem 42016 Sprejem 52016 Sprejem 62016 Sprejem 72016 Sprejem 82016 Sprejem 92016 Sprejem 102016 Sprejem 112016 Sprejem 122016 Sprejem 132016 Sprejem 142016 Sprejem 152016 Sprejem 16

 
Tabor MKM natisni E-pošta
Prispeval SlaTki   
Ponedeljek, 29 Avgust 2016 23:01

Z Žiletom in Mihom smo se udeležili tabora za perspektivne alpiniste v kopni skali. Priključil se nam je še dobri znanec Marjučo iz Vertikale.

V petek pozno svečer je Miha opravil službene obveznosti in odpravili smo se do Belopeških jezer. V dobre pol ure smo pristopili na Staro planino kjer je bil naš tabor. Komisija za alpinizem nam je uredila dovoljenje za šotorenje, tako da je bilo bivanje več kot prijetno. Plezanje v velikih okoliških stenah zahteva zgodnje bujenje, siljenje s hrano in prepričevanje telesa, da je naspano in da je prav prijetno toplo za plezarijo. Čeprav pokonci kocine trdijo nasprotno. Dostop do severne stene Malega Koritniškega Mangarta (MKM) iz planine vzame manj kot uro hoda. 

Prvi dan sva z Marjučom izbrala Severni steber bolj poznan pod imenom Desni Piussi. Smer je kompleksna in ocena prvih plezalcev (VI, A2) marsikaj skrije. Vstopni del poteka po stebru na odprtih ploščah težavnih za orientacijo. Na srečo sva na vrhu prvega raztežaja ubrala prečko v levo, katera nama je odprla prehod v naslednja nadstropja. V tem delu smeri za prečko je bilo potem kar nekaj starih klinov, kakšen tudi bolj za orientacijo kot varovanje. V tretjem raztežaju naju je pričakala gladka zajeda. Premagovanje najtežjega mesta v zajedi je močno olajšalo varovanje z metulji, saj je plezanje precej atletsko in na moji meji. Uvodne tri raztežaje sva plezala kar 3h. Višje nama je bolj steklo in tudi klinov sva srečala nekaj. Sumiva pa da sva pod ključne raztežaje v zgornjem delu prišla v dveh do treh raztežajih po smeri Usoda. Nad tem delom plezaš pod ogromnimi strehami, ki stopničasto zapirajo v levo nagnjeno zajedo ki te vodi pod izstopno streho. Do nje preplezaš manjšo strehasto zaporo in se znajdeš pod ključnim mestom. Streho premagaš s pomočjo velike šalce. Največjo težavo mi je pri tem predstavljal nahrbtnik, ki kar ni hotel za menoj in se je veselo zatikal v zajedi. V četrtem poskusu se le nagnem dovolj ven, da se potegnem čez in sledil je krik navdušenja. Po grapi do kamina sem kar stekel in nabit z adrenalinom zabil klina, ki sta lepo zapela. Do vrha smeri naju je ločilo še 200m in ob sončem zahodu sva uživala v vršnjih raztežajih. V izdihljajih dneva sva pohitela do Trbiškega bivaka, se okrepčala in v soju čelk po ferati življenja (Via della vita) nazaj na planino. Doživetje je bilo popolno.

Naslednji dan sva spala kakšno uro dlje, tako da sva temu prilagodila tudi načrte. Podala sva se v Rob nad Zagačami, kjer sva zaplezala v Pozabljeno misel. Smer ponuja lepe prehode v dobri skali in je delo mojstra Filipa Benceta, ki se je po njej sprehodil v dveh urah. Predvsem naju je navdušil spektakularen 60m dolg kamin, v katerem pa nisva bila očitno dovolj pozorna saj sva šla po njem vse do konca in zaključno strehasto zaporo premagala po plošči desno od zapore, orginal pa odvije ven kakšnih 10m prej. Plošča je nudila dobre oprimke in slabše stope. Osebno se mi je to mesto zdelo težje od strehe prejšnji dan. Za morebitne ponavljalce predlagava oceno VI+. Skala v smeri ima zelo rada kline tako da je smer bogatejša za kar nekaj primerkov. Smer izstopi v neposredni bližini Trbiškega bivaka, s tem pa je sestop malce krajši kot iz MKM. Po preplezani smeri se kar nekako nisem mogel znebiti občutka, da tole pa ni 500m. Naredila sva namreč le sedem raztežajev, zgornji del pa odplezala nenavezana. Med plezarijo nas je ta dan spremljal orkester ki je ubrano godel pred kočo Zacchi. Zelo sproščujoče. V dolino sva sestopila skupaj z Žigo in Matijem, ki sta ravno prišibala mimo.

Ob čakanju na Miho in Žileta, ki sta grizla v Cozzolinovi zajedi so nama udobje nudile mehke trave, deležna pa sva bila še "regeneracijskega" napitka in sončnih žarkov. Misli so se ob tem že podile v novih smereh nad dolino.

Plezanje v ambientu nad Belopeškimi jezeri mi bo še dolgo ostalo v spominu, vsekakor pa se bom še kdaj odzval na klic tamkajšnjih gora.

Smeri, ki smo jih Železničarji s soplezalci plezali na taboru:

- MKM, Spominska smer Aleša Kunaverja (VI+,800m): Žile in Miha, poskus 

- MKM, Severni steber oz. Desni Piussi (VI+/V-VI, 750m): Bošte in Marjučo

- MKM, Cozzolinova zajeda, varianta (VII-/VI, 800m): Žile in Miha 

- Rob nad Zagačami, Pozabljena misel, varianta (VI+/VI-/V, 500m): Bošte in Marjučo

Za več podrobnosti nas pocukajte za rokav in z veseljem bomo z vami delili kakšno prigodo. Žal so moje slike slabe, medtem ko jih od naveze MŽ sploh ni. 


AmbientStenaPlošče po spodnjo strehoProti strehi

 
Poročilo s 3. tradicionalnega ŽaoŽ-a natisni E-pošta
Prispeval Neža Eržen   
Torek, 16 Avgust 2016 21:57

Punce smo še že tretje leto zapored podale na alpinistični tabor, letos na Kočo na Klemenči jami. Med potjo smo preslišale vsa vprašanja v stilu 'a ve pa kar same?', 'ja kje imate pa fante?' in težko otovorjene prisopihale do koče. Sledila je večerja, izbiranje smeri in klepetanje. 

V soboto smo večinoma plezale v severozahodni steni Ut; Presenečenje je upravičilo svoje ime, Salamander je ponudil odstavke lepega plezanja, Nos pa sliši na ime Kosmati Nos. Med sestopom smo si ogledale tudi idiličen bivak pod Utami. Gita in Borja sta odkrivali svet v Krofički, Hana in Neli pa Ojstričine grede v smeri Ogrin-Omersa. 
Večer je minil ob ruševju in podobnih zvarkih ter seveda ob načrtih za naslednji dan. Dve navezi sta se podali v Ojstrico, prav tako v Ogrinovo, ostale pa so nedeljo posvetile utrjevanju skupinskega duha ter poslušanju bogatih Gitinih izkušenj in prigod.
Zaradi slabe napovedi za ponedeljek se je 3. ŽaoŽ v nedeljo popoldan končal. V Domu planincev smo ob pivu potegnile črto in ocenile tabor kot več zelo uspešen. Letos smo zabeležile rekordno udeležbo - 14 plezalk. Menimo, da smo dosegle zastavljene cilje; spoznale smo ostenja Ojstrice, Krofičke in Ut, potrenirale ruševanje (ta spretnost na ŽaoŽ-jih pride izredno prav) in se predvsem fino imele.
Komaj čakamo 4. ŽaoŽ!

01 600 x 450
02 450 x 60003 600 x 45004 600 x 45005 450 x 60006 600 x 45007 600 x 45008 450 x 60009 600 x 45010 600 x 45011 600 x 45012 600 x 45013 600 x 33714 600 x 45015 600 x 45016 600 x 45017 450 x 60018 450 x 60019 600 x 45020 600 x 45021 600 x 33722 600 x 45023 600 x 450
 
Prvomajska Provansa 2016 natisni E-pošta
Prispeval Barbara Novak   
Četrtek, 12 Maj 2016 17:02

Tudi letos smo šli za prvomajske počitnice v Provanso, izbrali smo si plezalno destinacijo Sainte Victorie. Nastanili smo se v kampu Municipal Le Cezanne v kraju Puyloubier. Do plezališč je vožnje za cca 10 km. Gorovje Sainte Victorie nudi plezarijo v dolžini od 20m do 400m, tako od navrtanih kot klasičnih hribovskih.

Prvi dan smo si izbrali sektor Le Reposante.

Vreme smo imeli fajn, vse dni sonce, samo prve dni malo bolj vetrovno. Ampak bolje malo vetra kot pa sneg :). Tako je prvi dan prehitro minil in že smo plezali v novem sektorju z imenom Plates Dalles. Sektor nudi smeri od 4c do 6c in kot pove samo ime sektorja plezaš zelo luštne platke. Ker je območje zelo veliko smo si vsak dan izbrali nov sektor in tako dobili različne stile plezanja.

Luka je popoldneve izkoristil še za cestno kolesarjenje. Midva z Robijem pa med drugimi tudi za hlajenje ob banci sladoleda.

Seveda pa nismo bili sami v prelepi Provansi, pridružili so se nam tudi Zvonko in doktor Aljo z družinama.

Imeli smo tudi pohodniški dan, jaz po levi strani na vrh s križem Croix de Provance, Luka in Robi pa sta ubrala desno stran brezpotja.

Da pa se ni samo klasično frikalo v plezališčih, se je plezalo tudi v malo daljših smereh. Eno dopoldne sta Robi in Luka plezala smer Arete de Genty, 150m, 4/5b, popoldne pa kolesarila in naredila vsak svoj kolesarski krog okrog Saint Victoira.

Ker jima je bila dolga smer všeč sta izbrala še Arete du grand culoir + Le Crepuscule des Ayatollahs 200m, 4, 5b+.

Tako smo prišli do zaključka in konca dopusta. Povzetek počitnic, nič drugega kot v Provansi je vedno lepo in še bo potrebno pridt nazaj, sploh sem, ker je ostalo preveč nepreplezanih smeri. Pa da ne pozabim še prijaznosti osebja kampa in pa najboljših lokalnih vin. Če ne vrjamete morte tja in boste videli, da se splača in da vam ne bo žal. Da pa vse to drži, sploh o soncu si oglejte foto dokaze.

1 parkirisce P52 karta gorovja Sainte Victoire3 nindza Robi4 nindza Luka5 hlajenje6 lezanje na soncu7 Zvonkoti8 Aljo napada platke9 Lovlenje rib10 brezpotje prvic11 brezpotje drugic12 brezpotje tretic13 vrh in križ14 raz smeri Arete de Genty15  v smeri Arete de Genty16  v smeri Arete de Genty17  na vrhu smeri Arete de Genty18 kolesarjenje okoli Saint Victoira19  v smeri Arete du grand culoir20  v smeri Arete du grand culoir21  v smeri Arete du grand culoir22  v smeri Arete du grand culoir

 

 

 

 

 

 

 
Nomadi v Istri natisni E-pošta
Prispeval Nika Valentinčič   
Četrtek, 05 Maj 2016 15:48

Komisija za nadzor nad likom in delom Glavce je zmagala. Njeno odkrito lobiranje tako ni doživelo željenega rezultata. Drugič bom uporabila plave kuverte, pa bomo vidli, če bom bolj uspešna! Bolgarija pa do takrat ostaja na seznamu ˝plezalnih destinacij, ki jih moraš čim prej obiskati˝.:)

No, resni kandidati smo bili trije, a smo takoj ugotovili, da borovniček take poti ne bo zmogel. Zato smo si zadali plan: gremo za soncem, kamor pridemo, pa pridemo. V četrtek zjutraj smo borovnička naložili do zadnjega kotička in se odpeljali proti obali. Vanč je želel zaviti na hrvaško avtocesto, ampak sva s Petro takoj protestirali, zakaj ne gremo raje ob obali. Pa naj velja ženska beseda, kakopak!:) No, da sonca ta dan ne bomo vidli, nam je kaj kmalu postalo jasno. Pa smo se vseeno odpravili na lov za suho skalo, v Limski kanal. Iskanje sektorjev je bila zgodba zase. Glede na to, koliko časa smo zapravili za to, bi lahko vreme zdržalo kaj več kot le eno smer. Pa ni. Vedrili smo v jami in upali na izboljšanje, ampak nam je kmalu bolj zadišala kava v Vrsarju. In sladoled za celih 6 kun! Prelevili smo se v popoldanske turiste, ki se sprehajajo ob obali, kofetkajo, si ogledujejo staro mestno jedro in skušajo v objektiv ujeti vsak njegov kotiček. V to vlogo smo se tako vživeli, da smo šotor postavili že v temi in seveda dežju. Naslednja dva dneva se nam je sonce oddolžilo, tako da smo lahko končno preverili, da Šimije ponuja res lepe smeri, Gavranik pa žal ne. Na sobotno popoldne smo zato raje opustili plezanje, si napeli gurtno in uživali v raznolikih aktivnostih, ki ti jih omogoča travnik. Med drugim tudi spremljanje vremenske napovedi vsakih deset minut, ker se s pokazano nikakor nismo želeli strinjati. Pa smo že rekli, da ta že ne more biti prava, če pa je čisto jasno in da se lahko delamo, kot da smo nekaj let nazaj in nimamo pametnih telefonov. Ampak je Petra hitro dodala, da so takrat gledali oblake, mi pa tega pač ne znamo. Tako nam ni ostalo drugega kot da se odpeljemo v Slovenijo in noč preživimo v Črnem kalu, kamor bo dež prišel z zamudo. Če je šesta ura zjutraj zamuda, pa naj bo tako. Vanč je imel upe, da lahko še na hitro nekaj splezamo, ampak sva bili s Petro ob tej uri povsem neuporabni. Najprej zajtrk in kava! Potem pa se je dež tako ali tako okrepil in smo se lahko samo še usedli v avto in odpeljali proti Ljubljani. No, da se ne bi tako klavrno končalo, smo se odločili, da iz postelje vržemo Primoža in se najavimo na drugi jutranji kavi. Ta nas je (kljub našim (ne)prijetnim vonjavam- tuša v teh dneh pač ni bilo na spregled) prijazno sprejel in ob zvokih španskih kitar smo kramljali še dolgo v dopoldne.

Ni bila Bolgarija, smo se pa vseeno imeli fajn! Vanč je rekel, da smo kot ena družina (ampak ne oče, mati in hčer, ampak babica, dedek in vnukinja- ker se stari starši in vnukinje pač bolje razumejo- kateri od nas je zasedel katero vlogo pa kar sami ugotovite;)). Pa da ob dveh ženskah svet za enega moškega ni tako grozen, tudi lahko Vanč potrdi. Celo kinder jajček je dobil na koncu, ker je tako lepo shajal z nama. In to ne kar en kinder jajček, ampak Pujsa pepa kinder jajček! 

1234567891011121314151617181920212223

 
Reševanje vojaka Tinčka in Trolko natisni E-pošta
Prispeval Tečajniki   
Četrtek, 17 Marec 2016 07:49

Bilo je lepo nedeljsko jutro, izza jutranjih meglic po dolinah je že bilo čutiti prve žarke pomladnega sonca. Dan je obetal bele vršace na temno modrem ozadju. Osmerica tečajnikov z Boštjanom in Evo smo imeli v planu učenje žimske tehnike – na Zelenici in se potem še podat na kak vzpon, če bodo razmere. Vsi v pričakovanju in v želji po znanju, ki nam ga letošnja zima že toliko časa odreka ...

Ah kaj pa še! Bilo je tako:

Turobno sivo jutro, vrhovi odeti v nizko oblačnost in megle, hiter dostop do Zelenice, kjer nas pričaka vetrovno vzdušje. Šef reče: »Gremo v grapo!« in vsem se smeji. Eva in Edi se raje podata na turno smuko v smeri Triangla, Katja in Boštjan pa nameravata naskočiti Spodnji Plot. Preostali in pes Tinček na Zgornjem plazu naredimo prerez snežne odeje in se odločimo, da poiščemo vstop v Y. Seveda falimo – kar ugotovimo sicer kasneje, ko se po kratkem vzponu znajdemo v megli na kratkem grebenu in nam ne preostane drugega kot spust v levo, sosednjo grapo. Tam nas čaka cel žur: gaženje do riti, bolj plavamo kot hodimo. Ogledujemo skok pred nami in desno od njega buhtljasto skalo – zdi se, kot da sta stotine metrov stran, čeprav v resnici le kakih 50 m, le mi tako počasi napredujemo. Skok, ki je kljub količini snega bolj ledno skalnat, preplezamo eni varovani drugi ne. Ugotovimo, da gre odlično štirinožcu, ki ima pogon 4x4 z vgrajenimi derezami. A kaj ko je navezan na lastnico in je ne izpusti iz svojega čuvajskega očesa. Zato tudi njega opremimo s »pasom« in hop – že na štriku poplezava proti snežnemu izteku skoka. 

Grapa tu zložno teče do skalne glave – mi pa malo manj zložni: ali levo ali desno? Iščemo izhod, levo se konča na opasti, torej iščemo desno. Boštjan ugotovi, da bo potrebno še nekaj plezarije in že je na vrhu. Ponovno naredimo pasji plezalni plan - kako prečiti strm žleb, nato obiti skalo, poplezati še kakih 15 m v strmem snežnem odseku in zlesti čez manjšo opast. Tadej naveže sebe, zadaj pa še Tinčka. Ta malo pogleduje nazaj proti lastnici, najbrž upajoč, da ga ne zapusti spodaj. Plezarija traja kar debeli dve uri – nekaj je dela s štrikarijo, da vsi izplezamo. Na vrhu, ki sploh ni vrh, otrplih prstov srknemo čaj, tipkamo sms-je. V vetru in megli skoraj ne vidimo drug drugega in se podamo na iskanje vrha od koder imamo namen sestopiti po Osrednji grapi. Upajoč, da ugledamo vsaj kakšen košček krožničastega orientirja na Velikem vrhu Begunjščice izpod snega. Zaman! Kaj pa še - kaj smo sploh pričakovali? Vrh krstimo za vrh od koder Osrednje grape ni težko najti. V celoti zalita. Pa tudi mi smo zaliti, ponovno z gaženjem. Tokrat gre vseeno hitreje, udira se »samo« do kolen. In že se veselimo toplih objemov ostale ekipe, ki nas čaka ob vznožju Zgornjega plazu.

Eh, kaj bi izgubljali besede o nohtanju, vetru, sanjah o ričetu, tule so slike.

Naknadno ugotovimo, da smo plezali smer Trolko z varianto vstopa »reševanje vojaka Tinčka« :).

Plavali, hodili, smučali, plezali in dihali smo: Boštjan, Eva, Edi, Katja, Boštjan, Tomo, Marjeta, Tadej, Janko, Tina in pes Tinček.

 
 

1345678910

 
<< Začetek < Prejšnja 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naslednja > Konec >>

Stran 1 od 15
© AO Železničar | Template by vonfio.de

Spletna stran AO Železničar za svoje funkcionalnosti uporablja spletne piškotke (cookies), ki ne hranijo osebnih podatkov. Zakonodaja od nas zahteva, da vas vprašamo za dovoljenje. Ali se strinjate z uporabo spletnih piškotkov na teh straneh? Če se z uporabo piškotov ne strinjate, prosim, da zapustite to stran! Več o tem najdete tukaj.

Strinjam se z uporabo piškotov.

EU Cookie Directive Module Information