Z velikim navdušenjem obveščam.

V petek, 24. februarja 1917, ob 19:00, se bo v PCAOŽ - prostorih ferajna zgodil že tretji legendarni FART - ferajnovska amaterska rekreativna tekma. Vabljeni!

Vabilo organizatorjev:

V petek, 24. februarja, se bo zgodila zimska edicija Ferajnovske amaterske rekreativne tekme! S plezanjem, pivom, družbo in kozarcem kislih kumaric bomo hlad nevtralizirali. Dobimo se ob 19.00 na najbolj industrijskem ferajnu.

Tokratna dogodivščina se je začela že navse zgodaj zjutraj z manjšimi orientacijskimi težavicami, a smo se na koncu vsi srečno našli na Dolgem mostu in odrinili proti Vršiču. Ker so gore pozimi še vsaj enkrat lepše kot poleti, smo se nekateri res veselili sneženega vikenda.

Malo nam jo je sicer zagodel nepredelan sveži sneg, tako da so bila naša snežna sidrišča bolj tako tako, pa morda še bolje, saj smo se tako še bolj potrudili, da smo varovali na telo. Abzajl je bil tudi precej imaginarne vrste, za prerez snežne odeje pa smo nekateri odkopali kar konkretno količino snega. In ko se pustiš zakopati v sneg, se šele vsaj približno zaveš strašljivosti in agonije, ki jo doživi nekdo, ki ga zasuje plaz. Res ni fino.

Ura je bila zgodnja, temperature v minus... Že na parkirišču Mlačce nam je bilo jasno, da nas čaka mrrrrzel dan. Za vsak slučaj smo s seboj vzeli kakšno majico več in se podali v neznano. Ob prihodu na "delovišče" je bil pogled na ledene gmote prav impozanten. Najprej varnost, čelada na glavo, pas, razdelitev v skupine... In za večino tečajnikov prvi stik derez s trdim ledom. Najprej previdno, a smo se kmalu privadili in pozabili, kaj imamo na in pod nogami. Od tu naprej je šlo kot po maslu :)

Inštruktorji so nas najprej naučili abzajla na abalak, izdelovanja sidrišč, osnov lednega plezanja... Zelo zanimivo je bilo spoznanje, da nas v dobrem ledu lahko zadrži že zelo ozek abalak ali pa le en ledni vijak, vse odvisno od kakovosti ledu. Nekaterim je prvo nameščanje lednega vijaka delalo malo težavic, a kaj kmalu je bil led že dodobra navrtan kot kakšen sir. Na začetku nas je malo zeblo v prste na nogah, pa smo malo pomigali in je bilo takoj bolje.

Plezanje pa... Najprej nam ni bilo čisto jasno, kako to gre in komentarji v stilu "ne po frikovsko!" so prišli še kako prav. Smo pa prav kmalu ugotovili, da ni nobene potrebe, da med plezanjem rušimo vse pred in pod seboj in izvajamo kakšne vratolomne manevre, saj si s cepini in derezami sami ustvarjamo smer. Plezanje s cepini in derezami je bila prava uživancija, o mrazu ni bilo več ne duha ne sluha, nekateri fantje so si priredili pravo tekmovanje v zatikanju cepinov in dan je še prehitro minil. Še obvezna analiza in z mislimi smo bili že pri naslednji zimski dogodivščini, ki nas je čakala že čez teden dni.

S kolegom sva se 26. 1. 2017 odpeljala v Tamar. Na izhodišču pri koči v Tamarju je bila temperatura -15 C.

Ko sva prišla pod slapove, sva se odločila, da najprej splezava Skriti slap, ki je bil danes bistveno težavnejši, kot je ocenjen:

Prvih 15m je bilo težjih, kot sva pričakovala, bilo je svečasto, delali so se talerji. V srednjem delu je bil led boljši, tu je bilo lažje plezati, vendar so se tudi tukaj še delali talerji. V zgornjem delu od macesna do vrha je bilo plezanje, z izjemo dveh skokov, lažje. Nazaj sva šla po poti, ki pelje nazaj v dolino in si ogledovala lepote Tamarja. Bil je lep dan, kot vedno poln vtisov.