23 januar 2018, 17: 33

Lenuhova, Teranova in Mihova Izpostavljeno

Nedelja 14.1. Lenuhova grapa (Begunjska vrtača, II+/2, S4, 40°-50°, 300 m)


Z Mlako sva se po ne najboljši vremenski napovedi odločila za Lenuhovo grapo. Smer poznam in to bi moralo biti dovolj, da bo tura mala malica. Spodaj trume ljudi, vmes tudi nekaj naših ferajnovcev, proti vstopu pa sva ostala sama v gosti megli. Z nekaj poizkusi nama je uspelo začeti v pravi grapi, ki je bila že splazena in je nudila enostaven vzpon po trdem snegu. Z višino je ta postajal mehkejši in naju prisilil v počasnejši korak. Proti vrhu, ko se je teren začel odpirati, sva imela nekaj težav z naskakovanjem pravega vrha. Sledil je ta lep del – spust s smučmi (za ene bolj za druge manj...). Jaz po smeri vzpona, Marko pa v sestopno grapo proti Šentancu . Ko sem bil na polovici spusta je sledil Mlakin klic “Halo, kam si ti mene poslal?! Tuki vidim neko hosto in kmetijo. To sigurn ni Zelenica.”. Hitro je bilo jasno, da je smučal proti Prevali na južno stran Begunjščice. Za konec ga je čakal lahek sprehod do Ljubelja skozi Bornove tunele. Moj spust pa je prekinila preozka ožina v spodnjem delu grape, kjer sem moral preklopit nazaj na peš opremo. Sledila je uživancija na Šentanskem pršiču in spodaj čakanje kot kuža pri avtu, da se pojavi lastnik s ključi.


Sobota 20.1. Teranova (Dolgi hrbet, III/3, 80°, 45°- 60°, 350 m)


Spet z Mlako, tokrat na Jezersko v Teranovo smer v sončnem vremenu na senčno stran hribov. Kljub narejenemu Sinjemu slapu, Vikijevi sveči, Ledinskemu slapu,… je edina gaz vodila proti Žrelu. Ko sva prišla okrog vogala, sva zagledala četico navez v najini smeri. Preden sva se naštimala, je bila pot že prosta. Spodnja težja raztežaja sta nudila užitkarsko plezarijo v kombinaciji ledu in trdega snega. Štanti so bili narejeni v skali, vmesno varovanje pa sva postavljala z lednimi vijaki. Zgornja grapa je bila polna snega, ki se je sipal s sten. Na določenih mestih sva gazila do pasu, na koncu pa je sledila še prečka do izhoda, ki je bila lepo uhojena. Še sestop do avta in zaključek v oštariji je bilo treba odkljukati.


Nedelja 21.1. Mihova grapa (Kalška gora, III/50°, 850 m)


Zaradi obveznosti smo malo pozneje šli Sandra, spet Mlaka in jaz po Željotovih in Jelenkovih stopinjah v Mihovo grapo proti Kalškemu grebenu. Spodaj smo še občudovali sneg, ki se je sipal s sten na nas. S tem je tudi izginila sled v snegu, ki je bila narejena. Obdani s pršnimi plaziči smo zelo počasi napredovali po globokem snegu. Na nekaterih skokih smo se dali na štrik, da je bilo poskrbljeno za psiho. Bolj ko smo se bližali izhodu, močneje je pihalo. Na Kalško goro smo zaradi razmer pririnili krepko v zaostanku malo pred sončnim zahodom. Tukaj se je tura šele začela z iskanjem sestopa proti Kokrskemu sedlu. V orkanskem vetru smo iskali pravo sedlo za abzajl. Ko smo izbrali grapo, je bilo potrebno urediti še sidrišče za spust. S kopanjem lukenj v snegu nam je uspelo najti zadovoljivo debelo in edino vejo borovca, s katere smo se spustili navzdol. Spust smo končali že v temi. Vsi smo ostali brez čelk prestižnih znamk. Ena se je zlomila, druga se je zgleda prižgala v ruzaku med vzponom, tretja pa preprosto ni ubogala. Čakalo nas je še prečenje pobočij pod stenami, ki smo si jih osvetljevali z mobitelovimi lučkami. Enega nam je tudi vzela grapa pod nami. Sledil je najlepši prizor dneva, ko smo zagledali obris koče na sedlu. V zimski sobi smo si napokali trebuhe in s pomočjo gravitacije zdrveli proti avtu. Ob pivu smo še zadnjič sklincali naše čelke in podoživeli enkratno turo.
P.S.: Prodam čelno svetilko. Kot nova, nikoli uporabljena. Če te zanima, imaš več info o preduktu na www.BuDala.si.

Nazadnje urejano na 23 januar 2018, 21: 05
Prijavite se za komentiranje
© 2024 Alpinistični odsek Železničar | Izdelava spletne strani dpoint.si