×

    Sporočilo

    EU e-Privacy Directive

    Spletna stran za optimalno delovanje uporablja piškotke.

    Poglejte si direktivo o varstvu osebnih podatkov

    Piškotkov niste sprejeli. Še vedno si lahko premislite.

    Ajda Trdin

    Ajda Trdin

    14 November 2017, 08: 05

    Alpinistka v Pakli vol. 2017

    Letošnje krompirjeve počitnice so bile za večino članov Alpinistke precej aktivne. Ko smo raziskovali, kdo od alpinistov oz. inštruktorjev se bi nam lahko pridružil na turi smo kaj hitro ugotovili, da nihče izmed morebitnih mentorjev nima časa. Tako smo si izbrali turo, ki jo lahko izvedemo sami in kjer si lahko vsak sam izbere resnost težav v skali. Plezanje v Paklenici je vedno dobra ideja! Razvajalo nas je sončno vreme in topla skala, v smereh pa ni bilo pretirane gneče. Vsak plezalni dan je postregel s čim novim: eni nabirali prve metre, drugi prvič lezli naprej kot prvi, tretji solirali po lažjem svetu, četrti grizli neke 6-ke (čeprav v vodničku piše, da je 5-ka) in peti raziskovali obalo. Manjkali niso niti kulinarični večeri kjer smo si postregli z ribami, čevapčiči in palačinkami, da o kvalitetni rehidraciji ne govorim. Zaključimo lahko, da smo drugo skupno turo alpinistke uspešno izvedli – nabirali smo metre v vertikali, trenirali ter se zelo, zelo fino meli.

    Za zaključek uspešnega tečajniškega leta 2016/2017 smo se odločili, da bomo drugi vikend v septembru organizirali mini plezalni tabor. Udeležila se nas ga je večina tečajnikov, v družbo pa smo povabili tudi izkušenejše kolege, ki so z nami v preteklem letu že bili v različnih smereh. Sprva smo se odločili za Karnijske Alpe, ampak smo, zaradi dokaj slabe vremenske napovedi in precejšne oddaljenosti izhodišča, to idejo opustili in iskali plan B. Za tako zvani Zaključni izlet smo se nato odločili za Korošico.

    Na Grudi se nas je večina zbrala v petek po službi in odpeljali smo se proti Planini Podvežak. Pogled iz avta proti Kamniško Savinjskim Alpam ni bil nič kaj obetaven. »Misliš da dežuje? Glej kaka megla! Kaj bi raje šli v toplice?« smo se spraševali. Ko smo na parkirišču stopili iz avta seveda ni bilo več dvomov – nahrbtnik na rame in živahno v hrib. Nekje na polovici poti proti Korošici se je zjasnilo. Kaj si ja nor kakšni razgledi! Nekateri v soju lune drugi v soju čelk smo po dobri uri in pol prispeli na Korošico. Oskrbnica Kocbekovega doma Mojca nas je sprejela z odprtimi rokami in nas razvajala dolgo v noč.

    Večina se nas je v megleno jutro prebudila v koči, samo dva junaka sta tako, za trening pač, spala zunaj v šotoru. Privoščili smo si zajtrk in močno kavo, tačas pa so iz doline prisopihali gospod načelnik Žejo, Urška in David Kozjek. Razdelili smo se po navezah in se podali proti Vršičem. Megla je povzročila nekaj orientacijskih težav, iskanje vstopa v smeri je bilo oteženo. Rešile so nas izkušnje in kratka obdobja jasnine, da smo lahko videli celotno steno. Navezi David-Lomačina ter Matejček-Franja so si izbrali Lukmanovo (IV+/III, 150m), naveza Kozjek-Rok sta se zapodila v Črno jamo (IV/II-III, 130m). Nelica je plezala z mano Lepo smer (IV/III, 130m) za nama pa še gospod načelnik Željo z Urško. Poli je na štrik vzel Spužvo in Teo, splezali so Smer brez imena (IV/I-II, 150m) ter za njo še Lepo smer. Med plezanjem nas je hladil veter in včasih tudi kakšna kaplja, vendar to ni pokvarilo odličnega razpoloženja. Smeri, čeprav nekatere Frančkove, so bile res lepe!

    Popoldne smo se zopet zbrali v koči, si izmenjali besede navdušenja, spakirali, oblekli nepremočljiva oblačila in se odpravili v dolino. Sprva v spremstvu dežnih kapelj nato pa samo še drsečega terena smo počasi in previdno sestopili do avta. Našega druženja pa s tem še ni bilo konec – dobili smo se na ferajnu in si naredili piknik – pive, čevapčiči, ražnjiči, polpekoči ajvar, in še druge dobrote so bile na meniju. Enkratnemu vzdušju se je pridružil tudi Robi. Sledilo je še obvezno slikanje udeležencev Končnega izleta (ja, na Korošici smo pozabili), lopnili smo se po rami češ »kakšne face smo« , zaploskali organizatorju Davidu in se zahvalili starejšim za spremstvo. Sreča, ki smo je bili deležni pa drži še danes, tudi na ta turobni ponedeljek.

    © 2017 Alpinistični odsek Železničar | Izdelava spletne strani: update.si