Warning: Creating default object from empty value in /var/www/vhosts/aozeleznicar.org/httpdocs/components/com_k2/views/itemlist/view.html.php on line 743
Dinch

Dinch

V preteklem tednu sem se udeležil zimskega tabora Komisije za alpinizem PZS v francoskem Chamonixu. Tabora se je udeležilo 12 zagnanih udeležencev pod vodstvom Andreja Ježa in Gregorja Kristana.

V ponedeljek sva z Janom Mehom (AO Celje Matica), s katerim se poznava že iz prejšnjega tabora v Trenti, krenila proti ledeniku Argentiere. Najn cilj je bila Švicarska smer (TD-, IV, M4, 800m) v Les Courtes (3856m). Dostop, ki naj bi po časovnici trajal dosti manj, je nama vzel 9 ur, saj je svež sneg v napoto pri napredovanju. Ko končno prisopihava do koče, ki se izkaže, da je odprta. Če bi to vedela, bi bilia nahrbtnika dosti lažja. Spijeva veliko tekočine in pripraviva robo za naslednje jutro. Štart je zgodnji. Ob 4:00 se zbudiva in začneva dostopati. Po dveh urah končno prideva pod steno. Nenavezana škripajoče nadaljujeva, dokler se stena ne postavi pokonci, kjer se naveževa. Sneg je bil na strmejših delih dober, vendar tanek, zato je bilo posledično nameščanje vmesnega varovanja težavnejše. Več problemov sva imela na snežiščih, kjer sva plavala po pršiču. Večkrat sva tudi popraskala po skali. Za vmesno varovanje sva uporabljala ledne kline in jebice, pa tudi za kak ledni vijak in frenda se je našel prostor. Na vrhu sva naletela na dva raztežaja črnega ledu, pokritega s plastjo pršiča, ki nama je spil vso preostalo energijo. Na vrhu gore sva vesela, ampak izmučena, stala po 14 urah plezanja. V temi sva odabzajlala in sestopila do ledenika. Do koče sva prišla ob 01:30 naslednjega dne, se spravila spat in naslednji dan sestopila v dolino. 

To je bila za oba krasna prva izkušnja v višjih hribih in upam, da bom doživel čim več podobnih. 

V sklopu tabora sem še splezal greben Via Corda Alpini v Les Mottets (PD+, IV, 600m). Smer je lušna, naj bi ponujala krasne razglede proti ledeniku Mer de Glace in Druju. Žal je bila megla in so mi ti razgledi prihranjeni za drugič.

Tabor je prehitro minil v odličnem vzdušju z odlično družbo. Odločili smo se, da tabor zaradi slabe vremenske napovedi predčasno zaključimo in gremo domov.

V soboto 24. 12. smo se Dolinko, Pivar in jaz zmenli za plezanje v Raduhi. Splezali smo Vetrne police (II-III, M, 60°/40°, 185m). Na ključnih mestih so bile razmere dobre, vmes pa smo tudi malo gazili. Skoki so dobro zaliti, vseeno pa včasih posežeš po zmrznjenih travah in skali. Ker smo s smerjo hitro opravili, smo sestopili po zavarovani poti pod Stanetovo zajedo (IV- / II-III, M, 50-70°, 165m). Začetek je zgledal obetavno, višje v sami zajedi pa smo naleteli na slabše predelan sneg, zaradi katerega smo se za en raztežaj navezali. Sestopili smo čez Durce, kjer se nam je vsaki tretji korak vdiral do pasu. Razen tega in tehničnih težav na Modrem upanju (Clio), je bil to odličen dan v dobri družbi, v nam redkeje obiskanem območju. Doma smo bili še pred božično večerjo. :D 

21 oktober 2022, 20: 15

Tabor KA - Trenta 2022

Za vikend sem se udeležil tabora v Trenti, ki ga je organizirala Komisija za alpinizem. V petek smo se zbrali v apartmaju v Trenti, ki je bil za čas trajanja tabora naš dom. Naveze in plani za čez vikend se kar hitro ustvarijo. S soplezalko Tjašo Kolar (AK Črna) sva se odločila, da greva v Pelc nad Klonicami, po trentarsko Pinja. Po vzhodni steni se do vrha vije več smeri. Izbrala sva si Čašo opojnosti (V/IV, 400m), ki poteka v levem delu. Trojna naveza udeležencev tabora pa je izbrala Zajedo v steni (VI-/V). 

Najna smer začne na vrhu trikotnega melišča in išče naravne prehode skozi sprane plošče, kamine in na zgornji polovici še skozi zajedo, ki traja do vrha. Zaradi naravnih prehodov orientacija ni zahtevna, le v prvem raztežaju te skica vodi levo gor, moraš pa iti proti desni čez previs, kjer je edino logično nadaljevanje. V smeri je skala dobra, premično varovanje se da lepo nameščati, klini pa tudi vedno najdejo poko. V smeri sva pustila 4, od tega 3 na sidriščih. Za ta dan je bilo vreme napovedano oblačno. Nekoga bi to odvrnilo, nama pa je nizka oblačnost ponudila pravljične razglede na morje oblakov, iz katerega se dvigajo samotni otoki okoliških vršacev. Sestop je sledil po grebenu iz Srednjega Pelca na vrh. Prečenje Pelcev je še kar veliko plezano. Zdaj sem videl zakaj. Ta del grebena ponuja zračno plezanje po ostrem grebenu v odlični skali. Predvidevam, da je tudi tisti del, ki ga nisva plezala odličen. Iz vrha sva sestopila po Z grebenu (II-III) dol. Za ta del velja isto kot za prej omenjenega. Celo nekaj sidrišč je že not in pripravljenih za spust na težavnejših mestih. 

V nedeljo sva se namenila v Mlinarico v Levšarjevo peč. Prvotne sva na dostopu opustila, saj sva se nepričakovano znašla med reševalno akcijo GRS. Na bližnje trave je strmoglavil padalec in se poškodoval (če to bere upam, da je vse ok). Za backup sva izbrala lažjo Ribino smer, vendar sva po dveh raztežajih obračala, saj po tem dogodku glava ni bila 'na mestu'.

V ponedeljek sva raziskovala nad planino Zapotok. Plezala sva smer Likar.Markič (IV+/IV, 200m) v Zapotoškem vrhu. Tej smeri se dela krivica, da ni objavljena v Miheliču. Dobro opremljena klasika v odlični skali, ki se v levem delu po lepih naravnih prehodih vije na vrh.

Na sestopu srečava Francija Horvata - Frenka iz Celja, ki sva ga prehitela že na dostopu. V prijetnem pogovoru o alpinizmu in hribih skupaj sestopimo do parkirišča in se odpeljemo domov.

 

18 oktober 2022, 12: 04

Zajeda v Brani

S Klemzijem sva lezla Zajedo Brane. Na dostopu sva opazovala ples oblakov nad Kamniškim sedlom. Na vstopu so ti oblaki priplesali bližje in naju pohodili, tako, da je bilo težavno najti vstop.Plezala sva izmenično. Na srečo sem ta lep cug dobil jaz :D Začela sva v megli, vendar sva hitro napredovala in izplezala nad njimi. Oba sva bila presenečena nad lepoto smeri in kvaliteto skale. Vsa roba pa je že tudi not, vedno pa pride prav kakšen frend ali jeba. Najlepša je bila prečka po glavni zajedi, ki poteka pod previsi. Prijemi se ti kar prikazujejo pred tabo in plezanje je zelo tekoče. Škoda, da ga je samo en raztežaj. Na vrhu smeri se razveževa in nadaljujeva po Šiji na vrh. Ob lahkotnem plezanju v soju zahajajočega sonca prilezeva do vrha, kjer naju veter nažene v dolino. 

Med 22. in 24. septembrom je na območju Logarske doline potekal tabor Alpinističnega odseka Železničar. Tabor smo izvedli za obeleženje 70. letnice delovanja odseka. Tako se nas je 14 železničarjev mudilo po stenah v okolici Logarske doline. Začeli smo že v četrtek. Dino in Marko sta otvorila tabor z vzponom v s soncem obsijani Klemenči peči v smeri Vesele nogice. Ime smeri je še kako primernu stilu plezanja v tej steni. V petek se pridružijo ostali člani. Nekateri napenjajo bicepse v bližnjem plezališču, Nina in Gašper obiščeta Frenkove plošče kjer splezata smer Hasta la vista. Matej, Maruša, Marko in Dino se podajo v mrzlo severovzhodno steno Male Rinke, kjer jih v Vzhodni smeri presenetijo zimske razmere. Po splezani smeri se povzpnejo še na Štajersko Rinko in Križ. Sledi večerno druženje članov v Domu planincev. Seveda ne gre brez kitare in hripavih priredb najpopularnejših pesmi. Naslednji dan zaradi slabše vremenske napovedi izberemo krajše smeri v Mrzli gori in Klemenči peči. Marko, Žiga, Klemen in Barbara splezajo Avriklja, kjer jih pri zadjem spustu po vrvi (nekateri na polbiča ? )ujame ploha. Miha in Matej, ki sta želela plezati v Frenkovih ploščah pa si zaradi vremena premislita. Medtem Neli in Dino plezata v Klemenči peči. Splezala sta Sivega volka ki v zadnjem raztežaju še posebej tuli. Tabor je sprva bil mišljen do nedelje, vendar smo zaradi slabšega vremena nedeljo izpustili vendar nas zaradi dobro izkoriščenih dni in petkovega družabnega večera v koči to ni motilo.

Greben devetih vrhov med dolino Sedmerih jezer ter Spodnjo Trento se bohotno razprostira med mogočnim Vodnikovim Vršacem nad Prehodavci, čez Veliko Špičje, Vrh Labrje, Plaski Vogel vse do planine Za skalo. Prijaznejša južna pobočja, skozi katera je speljana planinska pot, nudi v kombinaciji z modrino Triglaskih jezer prizor, ki vskega za nekaj časa ustavi. Vrtoglava severna pobočja bohinjsko-trentarskega grebena, zanimivejša za plezalce ter tiste, ki se želijo umakniti vrvežu ljudi v prej opisani dolini, pa so dostopna iz Spodnje Trente. Pod ostenje vodi položna stezica iz vasi Na Skali. Najprej sledi cesti, ki vmes išče bližnjice skozi gozd. Med potjo se drevesa razredčijo in vodijo čez jase, kjer se na desni se odprejo pogledi razbitih ostenj Kuka, Travnika, Plaskega Vogla, do grebena na koncu doline po kateremu poteka smer katero so leta 1913 Tuma, Komac in Kavs preplezali, da so pristopili na ta greben. Na koncu doline je jasa, ki se imenuje Ravni dol. Mimo teče potok, ki pa je zaradi slabe zime suh. Šele nekaj višinskih metrov po potoku višje teče voda, ki se topi od snega ki vztraja na snežičih pod steno.  Smer, ki sva se jo z Barbaro odločila preplezati, gre po centralnem stebru v vpadnici glavnega vrha Velikega Špičja. Lepo opevana vršna zajeda se že vidi od daleč, ki te z belo skalo vabi da jo spoznaš od bližje.

Smer je opisana v Miheliču, midva pa sva se držala skici in opisu Prleta iz knjige Moje gore. Smer je na začetku trentarska. Prvih pet raztežajev iščeš najlažje prehode iz vrha rušnate glave v ovinku proti levi na raz stebra. Tam sva se navezala. Po stebru hodiš oziroma poplezavaš iskajoč najlažje prehode. Naletiš na prvo težavnejše mesto. Črno-rumen previs kateri premore dva klina. Barva tukaj da slab občutek za kvaliteto skale, kateri se izniči ko zaplezaš vanj.  Preplezaš ga v razkoraku, nato pa obideš po levi. Ključni oprimki držijo. Slediš razu in se mu enkrat umakneš v desni bok. Po enem raztežaju prečiš nazaj, a se mu spet umakneš levo po gruščnati polici. Tukaj se začne najlepši del. Za uvod je prehod desno gor, ki te prepelje do tiste zajede, ki te vabi odkar si jo zagledal. Zdaj se prava plezalna uživancija šele začne. Cca 70m pokončne zajede, ki jo splezaš v dveh raztežajih. Med gibanjem se ti oprimki kar ponujajo ti pa jih z veseljem grabiš. Ko zajede ekspresno hitro zmanjka, po vseh štirih prrečiš po polici v levo (to je tam kjer vsi soplezalca v rit slikarijo ;) ) do okna. Tam si vzami čas in se malo razglej kaj je narava z leti ustvarila. Na vrhu smeri te čaka najtežja odločitev. V katero tran naj se obrnem, da pojem sendvič? Priporočam, da vsake tri grižljaja obrneš stran neba (imej dosti velik sendvič da bo teh čim več). Pogled ti seže do Krna, Kanina, Montaža, Avstrijskih hribov... greben od Črne prsti do Bogatina, Jalovec ter seveda prej opevana dolina Triglavskih jezer. Tista modra barva zgleda ćisto drugače od zgoraj. 

Po grebenu sva nadaljevala po planinski poti proti Prehodavcem. Zavila sva levo dol in sestopila po Tumovi smeri nazaj v Ravni dol in do avta. 

 

p.s.: Izgubila sva rumenega frenda BD C4 #2 z vponko. Poštenega najditelja čakajo večje količine napitka po lastni izbiri O3O-396-63O

Glede na letošnje visoke temperature se nam okno za plezanje prisojnih strani bliža proti koncu, saj se sneg na severnih straneh kar hitro topi. Da naju želja po obisku osojnih sten ne prevzame, sva se s Klaro podala v V steno Malega Grintavca nad Trento v upanju, da preplezava novo smer v liniji, ki sem jo zalsedil že nekaj časa nazaj. Stena se ponaša z zanimivo strukturo eno na drugo naloženih plasti z odlično skalo. Od vznožja do vrha stene so ena zraven druge zložene mejnice teh plasti in vsaka ponuja zanimivo plezanje v trentarskem ambientu. V steni je že kar nekaj lahkih smeri, zato nisva pričakovala prekomernega naprezanja.

Smer začne v desnem boku stene ob rumenem odlomu. Poteka naravnost navzgor in išče lepe prehode po rampi, ki ji sledi od začetka do konca. Med plezanjem se nisva držala najlažjih prehodov, saj so prekriti s trentarsko travo. Raje sva plezala ob desnem boku rampe, kjer je skala lepša in kompaktnejša. Rampa se izteče desno od vrha Malega Grintovca, do katerega je še 5 višinskih metrov. Smer se ponaša z dobro skalo, veliko možnosti za varovanje s premičniki, klini pa tudi lepo pojejo. Smer ni zahtevna, je primerna za začetnike in raziskovalce skritih kotičkov, vendar daleč od tega, da bi ji rekel lepotička.

Na vrhu sva se objela, si čestitala za preplezano smer ter pojedla zaslužene dodatne kalorije za sestop. Najprej sva sledila markirani grebenski poti na Bavški Grintavec, kasneje pa sva do nahrbtnikov pod steno ubrala kar po svoje.

Primorske stene: http://www.primorskestene.com/?mod=catalog&id=2175&action=viewRout&action_id=16&language=sl&lang=sl

12 marec 2022, 18: 34

Za bogove...

Z Maticem sva plezala Bogovsko grapo. Težave so se začele pri prvih korakih od avta, saj je bila cesta čisto zaledenela. Pot do grape kar hitro mine in pri klopci ob poti zamenjava palici za cepine. Zagrizeva v grapo in skočiva čez prvi ledni skok. Vmes je kar dosti gaženja, a še dobro, da sva se zaradi lepih razgledov redno ustavljala. ;)  Nadaljujeva po grapi levo čez drugi skok in v pričakovanju na več težav prilezeva na vrh smeri. Želela sva nadaljevati v JZ steni Planje, vendar sva si zaradi neugodnih snežnih razmer in zmanjšane motivacije premislila. ''Če ne druga, sma pelala robo preluftat.'' Vzameva si čas za malico in začneva sestopati z mislijo na zaslužen hmeljev napitek.

20 november 2021, 20: 57

Škrlatiška poslastica

Z Neli sva lezla J greben Škrlatice. 

Dan prej sva se podala do češke ambasade aka. bivaka IV, kjer sva prespala in se na slednje jutro odpravila pod vstop v smer. Vreme nama je čez dan bilo naklonjeno in uživala sva v romantičnih pogledih na okoliške hribe. Snega je v steni za dva raztežaja ko smer preide na severno stran, ta pa je relativno dober in cepini držijo, Na določenih odstavkih je v oprimkih led in ti jih začne kar primanjkovati, kar ti malo začini vzpon. Glede na to da je smer pogosto plezana je relativno malo opremljena (razen na težjih mestih), zato pa se najde prostora za premična varovala. Na vrhu smeri se odločiva kar za sestop brez vrha saj je kratek dan in nočni sestop po zavarovani poti nobenemu ne diši. Na melišču si seževa v roko in čestitava za turo. Sledil je sestop do bivaka in v megleno dolino do avta. Ujamem še zadnji vlak do jesenic, pivo po turi pa si prišparava za drugič. :)

Smer definitivno priporočam saj ponuja čvrsto skalo in uživaško plezarijo. 

 

14 oktober 2021, 17: 59

Malo za nazaj

Malo za nazaj...

- Po Dolomitih sva se z Maticem že tradicionalno navezala in se odpravila prespat na Mihov dom. Ker nama je za uresničitev prvotnih ciljev bilo slabo vreme v napoto, sva zajadrala v Veliko Mojstrovko in sicer Smer Debelakove. Zanimiva smer v kateri se pleza šele v zgornji tretjini ampak je ravnopravšnja za uvajanje nazaj na slovensko skalo.

- Kasneje sva s Tilnom uživala v Jubilejni v Dolgem hrbtu ki naju je navdušila z dobro skalo in lepimi prehodi in skoraj feratarsko nabito prečko.

- Z Robijem se sprehodiva čez Slovensko v Steni. Izstopila sva po Frelihovi polici, saj še je nisem plezal. Lušna.

- Po končanih izpitih se kot vsako leto odločim da peljem možgane na pašo. Letošnja tura ni bila ravno visokogorska je pa bila res za dušo. Trodnevni izlet iz Bleda v Kobarid. Prvi dan me odložijo na Bledu in se štopajoče odpravim proti Bohinjski Bistrici. Nadaljujem štop do Soriške planine. Pot me vodi čez Lajnar in Koblo do Črne Prsti. Naslednji dan grem do Bogatinskega sedla čez Vogel in opuščeno Planino za Migovcem, zadnji dan pa na Krn in spust do Kobarida v hotel Nika doo.

- S Klaro se potepava nad planino Zapotok in po zelo mokrem poskusu abzajlava iz Zapotoškega vrha. Plezala sva bolj slabo, sva pa dobro jedla:)

-Spet gremo 'ponucat bone' v Kobarid. Za cilj si izberemo Krn po poti Silva Korena. Načeloma sem proti potem 'posiljenimi' z zajlami, ampak mi je ta pot postala ena izmed najljubših pri nas saj sledi naravnim prehodom in ni pretirano opremljena. Sploh v kombinaciji z dihjemajočimi razgledi, lepim vremenom in odlično družbo. 

 

 

 

 

 

 

Stran 1 od 2
© 2023 Alpinistični odsek Železničar | Izdelava spletne strani dpoint.si