V soboto sva z Maticem plezala levi krak grape pod Staničevim vrhom. Zjutraj sva štartala iz Jermance in se napotila proti Repovemu kotu.

Grapa se začne pri tolmunih in konča na sedelcu levo od Staničevega vrha (gledano iz doline). Vmes sta naju presenetila dva ledna skoka. Prvi je bil slabo, oziroma ni bil naret (je blo treba malo potoolat), drugi pa se je 'odkupil' za prvega saj je ponujal celih 5m ledu!!! Presenetil naju je zadnji raztežaj, ki se odcepi od skupnega dela ipsilona. Snega je bilo zelo malo, pa še ta ki je, je bil moker južni in se je vgrezalo do kolen, cepini pa v snegu seveda niso držali. V vodničku je ocenjen s III, sam pa bi mu glede na takratne razmere brez snega podelil malenkost višjo oceno. Sledil še je vzpon na Staničev vrh in mučen sestop po globokem snegu do avta.

 Naš cilj.

Na sredinem sestanku se Matic, Manca, Maruša in jaz dogovarjamo za plane čez vikend. Jesen je. Izbrali smo si cilj. Logarska dolina. Okoli riti v žep od naše prestolnice odmaknjena dolina Kamniško-Savinskih Alp. Za severne smeri je že premrzlo, za južne stene pa smo ravno pravi čas prehiteli prve letošnje snežne padavine, da se posončimo v južni steni Mrzle gore. Glede na ime 'Mrzla' je bila ta še ravno pravšnja za kratke rokave. Smeri v Mrzli gori so kratke, sestop pa poteka po abzajl pisti, tako da lahko brez problema splezas dve, tri... Mi smo se odločili za smer Avrikelj. Eno izmed bolj plezanih klasičnih smeri v tej steni, ki navdužuje z lepimi prehodi, dobro skalo in dobrim varovanjem. Za uživat. Orientacija je enostavna saj smer išče najlažje prehode tako da ni treba preveč študirat. Navdušila me je prečka iz votline, ki iz doline zgleda težavna ampak je ena sama uživancija. Na srečo sem imel ta cug naprej:). Ko si na vrhu je pista navrtana in si endvatri pod steno pri nahrbtnikih. 

Po kratki malici se z Maticem odločiva, da pretegneva noge do Frenkovih plošč in zlezeva še Gamsje plati. Frenkove plošče se nahajajo cca 10 min od spomenika mimo Zaspanega hriba proti Savinjskemu sedlu. Za dostop moraš poplezati cca 60m po nekem skrotju, ki te pripelje do pod stene. Tam se naveževa in že plezava. Moram priznati, da nisem pričakoval pakleniških radiatorjev. Plezanje je večinoma na trenje in v oporo po škrapljah, varovanje pa si težje urediš zaradi monolitne skale. Spodnji del je fajn nabit ampak sva vseeno pustila not en klin 3m pod štantom. Pod vrhom te pričaka prečka do kamina in izstopni kamin do vrha plošč. 

Na vrhu spakirava robo in pred temo sva že pri avtu v dolini, kjer sta naju M&M strpno pričakali. Potem pa še na hamburger v Zmajevo votlino in nazaj v prestolnico.

V soboto sva se s Klaro spravile plezat Igličevo. Najprej sva študirala med dvodnevnim plezanjem nekje nad Jezerskim, naslednji dan pa Humar-Škarja v Planjavi. Ti plani so se na koncu porušili, in ker sem doma, sva se v zadnjem trenutku odločila, da se dobiva na 'pol poti' v Šentrupertu in kreneva v moje 'domače' hribe. 

Zjutraj s parkirišča štartava relativno zgodaj, saj mi je cesta poznana in si endvatri tam. Aaampak. Vikend je in turisti iz vse Slovenije se seveda odločijo da grejo tudi oni tam. V polžji hitrosti prideva do Logarske, kjer naju čaka nov izziv. Pri obračališču najti parkplac. No, tega navsezadnje le hitro najdeva saj Clio ne spada ravno med orjake, ima pa vse kar imajo veliki. Prebijajoče skozi množice turistov štartava proti bajti na Okrešlju, proti Zaspanemu hribu in Žlebu. Na vstopu v smer naju preseneti snežišče, ki se ga lepo obvozi po levi v robno zev. Tam se obložima z železjem in Klara mi prepusti prvi moker raztežaj (ni edini). Nato nadaljujeva cug-cug. V naslednjih raztežajih me presenetijo stari svedrovci, višje pa odsekana sidrišča (če ima kdo informacije me zanima kakšna je zgodba le-teh). Zavijeva levo proti prvemu težjemu odstavku. To je previs in seveda je moker. Hop preko, gor po plati, prečka v levo, spet gor in si narediš takšno trenje da štantaš. Nabit štant je 10m višje pod ključem smeri. Potegneva en kratek cug in po zelo kratkem prepričevanju Klare, da mi prepusti ta raztežaj plezam zelo lepo plato v kateri so vsi grifi nekako obrnjeni na levo pod 45°. Zanimivo. Potem je en cug šodra pod nekakšen kot, ki je viden že iz doline. V njem je plezanje klastrofobično, algasto, ker iz stropa nenehno kaplja voda. V lažjem svetu proti vrhu smeri so izredno lepe plate,(zavidam Klari da je dobila ta cug naprej :)) ki te pripeljejo na nekakšen raz. Po razu proti vrhu do stika desne variante Vzhodne.

Sledi sestop skozi Žleb, kjer naju po tradiciji ulovi tema, nato pa pir in pica v Četari.

POZOR! Pod previsno zaporo na vrhu 'kamina' ( dva raztežaja nad V+) je skala v velikosti dveh košarkaških žog (ki na pogled nudi prav lepo šalco), čaka da jo nekdo/nekaj pošlje v dolino. Nevarnost je da zadane spodnje sidrišče in drugega v navezi. 

Pravijo da gre v tretje rado? Ja gre. No, to je že moj tretji poskus v Vzhodni v Mali Rinki. Dvakrat me je že zavrnilo vreme, tokrat pa je koliko toliko zdržalo. 

V nedeljo se s Klaro zjutraj zapeljeva do Kamniške Bistrice. Čakaj kaj..?? Ja do Kamniške. Pravzaprav do Jermance. Malo si podaljšava dostop, ma ja saj je kondicijska, to bo šlo. Malo še drži 'aklimatizacija' od Dolomitiv. Zjutraj  v prijetnem soncu hodiva proti Kamniškemu sedlu, kjer se pri Pastircih začnejo kopičiti oblaki. Hja spomini na poizpitno turo. Tokrat vsaj ni tako pihalo. 

Po sedlu se spustiva do Okrešlja kjer zavijeva na lovsko pot, ki vodi pod ostenjem Turske gore in preči melišča proti žlebu. Pri prvih skobah v žlebu se opremiva in 'potehničariva' prvih nekaj metrov po zajlah. Če se ne motim je spodaj možnih več variant. Po lažjem delu nadaljujeva po razu v markanten kot ki se ga že vidi iz Okrešlja. V votlino in ven, kjer naju ujamejo oblaki polni vode. Že prej je bilo mokro zdaj pa še bolj. Tobogan. Iz vrha tega markantnega kota naju spremljajo kaplice, ki do vrha močijo smer. Platka v votlini je superfejst mokra ampak so šalce tako da np. Hop čez in sva že v lažjem vršnem terennu. Zadnji iztopni cugi po tistem naloženem kamenju niso nič prijetni, zato pa je sendvič in jabolka na vrhu toliko bolj:). Malo sva pozna zato kar pičima do žleba potem pa na Tursko in skozi Kotliče do Kamniškega sedla in nazaj do avta. 

Smer je fajn nabita, lahka za orientacijo, edino pri raztežaju ki vodi iz prve votline je treba paziti, da te naslednji štant direktno pod zaporo ne zavede po kotu, ampak se pleza desno čez plošče. 

Lepa smer. Razčlembe so idealne za pozimi, kar se vidi po z derezami markirani skali.

V soboto sva se z Gresom odpravila plezati SV raz Male Kalške gore. Glede na to da imava oba cel dan prost, Gres naštudira še eno smer 'Pa so rekle ovce'.

Zjutraj štartava iz spodnje postaje žičnice proti Cojzovi koči in po prvih metrih hoje že vidiva, da nama sonce in sparina ne bosta prizanesla. Ko prideva iz gozda se nam v celoti pokaže SV raz. Ob hoji si ogledujeva vstop in potek smeri. Zgleda kar logično. Na vstopu se naveževa, pojeva jabolko in štartava. Začetna raztežaja sta bolj travnata, tretji pa naj bi bil detajl smeri, ampak najlepši v smeri. Se kr zamisliš kako so to davnega 1931 leta plezali v gojzarjih. Sledi ena položna zajeda s prečko čez plošče v levo, en krajši previs in si že ven iz 'težkega'. Do vrha še sledi prav fino poplezavanje po vršnem grebenu. Tu so naju zajeli oblaki in rahlo je začelo pihat. Prav fajn glede na to kako sva se prej roštiljala na soncu. Nekaj popijeva in sestopiva do vstopa v drugo smer. 

Pod smerjo vidiva, da naju čaka ena podrta prečka. Ampak to je to. Naslednji raztežaji so zelo kompaktni z lepimi prehodi čez plate. Po prečki sva šla gor po rampi, čez plate in v eno krajšo zajedo. Sledijo spet plate in potem prilezeš pod detajl smeri. Rahlo je naloženo ampak ne prehudo. Še en cug pa sva v lažjem svetu. V celi smeri je že kar dosti železja, zato tudi zabijati ni treba, tam, kjer pa klinov ni, pa pride frend. Zadnji raztežaj se razveževa in po travah nadaljujeva do vrha. Spakirava robo in pičiva po zavarovani poti najprej do bajte potem pa v dolino. Na koncu pa seveda osvežitev v tolmunčkih v ledeno mrzli vodi.