Od 21.4. Do 2.5.2023 smo imeli Klara, Maruša, Julija, Klemen, Dino in Barbi intenzivne priprave na poletno plezalno sezono. Ker smo se v večji meri želeli izogniti gneči ob prazničnem podaljšanem vikendu in hkrati del časa raziskovati tudi nam neznane stene, smo prvih 6 dni plezali v Paklenici, preostanek dopusta pa preživeli v stenah Biokovega, ki se razprostira nad celotno Makarsko riviero. Odločitev se je izkazala za odlično, pa tudi vreme nam je bilo kljub porazni napovedi zelo naklonjeno (celodnevno deževje smo imeli le dva dni, pa še to enega na dan odhoda proti Sloveniji). V tem času smo skupaj preplezali 19 smeri, testirali ostrost in zlizanost skale, pojedli tono makaronov in čipsa (ter debatirali, ali je boljši samo soljen="basic beach" ali s papriko="s karakterjem"), večglasno peli ob profesionalni kitarski spremljavi, ugotavljali, koliko ljudi in prtljage lahko zbašemo v enega Cliota (6 ljudi na krajše razdalje; 5 ljudi + vsa plezalna in osebna prtljaga +kitara), se veliko presmejali, na koncu pa že razmišljali, kdaj in kje bomo podoben dopust ponovili.

Seznam preplezanih smeri:

Paklenica:
1. Kanjonski 3+ (Dino, Klara, Julija; Barbi Klemen): lepa ogrevalna smer, za oceno vseeno nekoliko težja od pričakovanega, na več mestih je možno za(v)iti v težje variante sosednjih smeri.
2. Flex&Rex 5a (vsi) : v detajlu se kar natelovadiš, mestoma svedrovci niso najbolj logično navrtani in ob plezanji direktne linije težavnost kar precej naraste.
3. Capitan Pelinkovac 6b+ (Dino, Klemen): lepa smer z realno ocenjenimo raztežaji, pleza se večinoma po platah, ki jih prekinjajo previsi, detajl smeri je zadnji, rahlo previsen raztežaj.
4. Sjeverno rebro 4b+ (Barbi, Klara, Julija): klasična začetniška smer
5. Izduženo rebro 4b (Barbi, Klara, Julija): vstop v smer označuje velik možic, saj je prvi svedrovec skrit nekoliko višje za ovinkom. Na več mestih so pobrani svedrovci, v zadnjih dveh raztežajih jih sploh ni (so samo vijaki v steni). Sestopile smo preko razgledne točke Paklerić.
6. Tinina smer 4b (Klara, Maruša): super začetniška smer s frikovsko navrtanimi svedrovci in lahko orientacijo.
7. Spit Bull 5c (Dino, Barbi): realno ocenjena smer z lepim detajlom (sledi logičnim prehodom čez steno). Po drugem raztežaju se za en raztežaj združi z Nosorogom, nato pa sledi prehod navzdol pred zadnjima raztežajema (ki se ga brez problemov spleza, možnost abzajla).
8. Dokrot Frankenstiin 5b (Dino, Barbi): svedrovci so kar nekoliko posiljeni, ne sledi najlepšim (naravnim) prehodom.
9. Danaja 5b (Klemen, Julija): realno ocenjena smer z lepim gibanjem in dobro opremljenostjo.
10. Centralni kamin 5a (Dino, Klara, Julija) drži, kar piše v vodničku: ena najlepših petic v Paklenici. V spodnjem delu plezanje po platah, nato prehod v kamin (ki je slabo opremljen) s previsno zaporo, kjer te presenetijo šalce do komolcev. Nad kaminom priporočamo levo izstopno varianto (desna je v spodnjem delu zoprno navrtana po sredini plate brez oprimkov ali stopov, zgornji izstopni kamin pa je neopremljen).
11. Bračni smjer 5c (Klemen, Maruša, Barbi): smer, kjer se na vsakem koraku sprašuješ o ustreznosti ocen in ki nas ni pretirano navdušila. V spodnjem delu se zaradi številnih dreves ustvarja kar precej trenja. Dejtajl je kamin s previsnim vstopom, pod katerim so kot britev ostre škraplje, ki jih ne želiš pobližje spoznati.
12. Frau Blüher 6a (Klemen, Barbi): zelo lepa smer z direktno linijo, lažja od ocene z izjemo zadnjih par gibov (prehod preko krajšega previsa na štant).
13. Pripravniški steber V-/II-IV (Dino, Klara) super smer za dneve, ko si malo pozen z vstajanjem in ti ne diši gužvanje v smereh. Neopremljena, sledi naravnim prehodom.

Biokovo:
14. Greben Drašnice IV/II-III (Dino, Barbi, Maruša; Klara, Klemen): parkirali smo ob glavni cesti pri manjšem gradbišču v bližini avtobusne postaje in se po poteh zapuščene vasi Drašnice usmerili proti dobro vidnem grebenu (dostop cca 15 min). Varovali smo se v prvih treh raztežajih (v enem smo skoraj izgubili enega od telefonov) in v predzadnjem, vmes je luštna grebenska plezarija z iskanjem najlažji prehodov. Skala je zelo ostra po celotni površini, zato je priporočljiva uporaba dolgih rokavov/hlač. Čas plezanja cca 3,5h. Sestop po markirani poti nazaj do glavne ceste (cca 1 h).
15. Bukovac, Dalmatinski san 6b (Dino, Klemen): dobro opremljena smer v kompaktni skali, nekoliko neenakomerno ocenjena- prvih 9 raztežajev malo lažjih glede na oceno, nato bolj realno ocenjena. Čas plezanja: 5,5 h
16. Bukovac, Bijela mačka V/III-IV (Klara, Maruša, Barbi): precej zaraščena in krušljiva smer, orientacijsko ne pretežka (slediš naravnim prehodom), neopremljena. V smeri smo pustile 1 klin (na štantu po prvem raztežaju). Čas plezanja: 8 ur.
Za obe smeri v Bukovcu je izhodišče vas Topići, parkiraš na primernem mestu ob cesti. Pristop je po markirani stezi do južne stene Bukovca, druga smer ima vstop cca 10 minut hoje najprej od prve in jo označuje bel trikotnik v skali (cca 1,5h). Priporočamo sestop v smeri cerkve sv. Nikole preko Sokolovih staj, kapelice sv. Kaja in nazaj proti vasi Topići, pot je namreč udobna, se počasi spušča in ima v vmesnem delu le cca 100 m višincev  ponovnega vzpona (za razliko od poti, ki vodi tik ob južni steni Bukovca, ki ima ponovnega vzpona cca 500 m višincev). Čas sestopa po omenjeni poti je cca 2,15 h.
17. Vrisove glavice, Poltallok 11 5c (Barbi, Klemen): lepa smer, kot vse smeri v Vrisovih glavicah precej rastlinja v samih smereh. Smer je lažja kot ocenjeno.
18. Vrisove glavice, Dupla Sapka 6a+ (Barbi, Klemen): smer je lepa, realno ocenjena in smiselno navrtana, po njej je možen abzajl z enojno vrvjo (dolžine 70m).
19. Vrisove glavice, Prvi snjieg 6a (Dino, Klara, Maruša)

Neli nam je tečajnikom naložila najboljšo domačo nalogo, da z izkušenimi starejšimi ferajnovci splezamo večraztežajno smer. Od navdušenja sekundo po prejetju sporočila z navodili napišem Vesni, ki privoli, pridruži se nama še tečajnik Tom in tako izkoristimo lepo sončno nedeljo za telovadbo v skali. Lokacija: Vipava. Prijaznemu štartu ob 10. uri iz Ljubljane sledi vožnja do Vipave, kjer je parkirišče pričakovano že precej zasedeno, pa kljub vsemu najdemo prostor za jeklenega konjička, poberemo opremo in kot bi mignil smo pod steno. Sprva zavijemo narobe, na vstop Stebra, kjer vidimo več navez, in po ponovnem preverjanju opisa dostopa najdemo vstop v smer Veseli matiček (IV-/II). Počakamo navezo pred nami, nato pa Vesna zarine v skalo, midva pa za njo. Spremljajo nas večinoma kompaktna skala, dobri oprimki in čudovite plate, in kaj hitro smo pri izstopu smeri, ki se združi z izstopnim delom Furlanove ferate. Med sestopanjem se odločimo, da preverimo še Skriti raz (V/IV). Sprva si želimo malce izziva z vstopom v smer preko previsa (V+), a si hitro premislimo in uberemo levo, lažjo varianto (IV). S Tomom slabo ocenjujeva preostanek vrvi, zato Vesna uredi sidrišče malo prej, kot bi bilo potrebno. Smer je nekoliko bolj pokonci kot prejšnja, vendar ni precej težja, zato jo brez težav in hitro preplezamo. Na koncu nama Vesna ponudi možnost, da za konec preplezamo še opevani Steber in v trenutku privoliva. Verjetno najlepša smer od vseh treh, še posebej za ljubitelje plat, pa tudi če to nisi. Sledi spust po vrvi, sestop in zaslužena rehidracija, kjer zaključimo, da smo dan odlično izkoristili, s Tomom pa sva nabrala prve metre za napredovanje v mlajšega pripravnika.

Zadnji vikend v februarju je bil v sklopu alpinistične šole namenjen težko pričakovani zimski plezalni tehniki. V soboto smo se navsezgodaj zjutraj odpeljali proti Vršiču, kjer smo se ob novozapadlem snegu zaradi večinoma neuspelih poskusov vožnje do Erjavčeve koče (nekaterim je sicer uspelo z vzvratno vožnjo) namenili na pobočja pod Prisojnikom. Razdelili smo se v več skupin in se urili v različnih zimskih veščinah: hoja z derezami in cepini, uporaba lavinske opreme, varovanje v snegu, spust ob vrvi na snežni krožnik in prikaz spusta na cepin, prerez snežne odeje in preizkus stabilnosti po CT metodi. Na koncu smo se bolj ali manj uspešno ustavljali s cepini in ugotovili, kako pomembno je, da to veščino obvladamo in jo redno vadimo. Sledila je analiza in rehidracija, sprva v Koči na Gozdu, nato pa še v Mihovem domu, ki je bil naše prenočišče za to noč in kjer nas je pričakala slastna večerja. Druženje se je nadaljevalo v stilu “zgodaj pijan, zjutraj naspan”, saj smo v postelje popadali še pred polnočjo.

Nedelja je bila namenjena plezanju grap. Tečajniki smo se razdelili v dve skupini: prva skupina (t.i. Polhograjska mafija) se je odpravila v Uroševo grapo v NŠG, preostali pa smo se namenili v Meniskusov žleb v Robičju, kjer pa smo zaradi bolj poletnih, kot zimskih razmer spremenili načrte in v močnem vetru opravili pristop na NŠG. Kljub manjšemu razočaranju, da del tečajnikov ni preplezal nobene grape, smo bili z vikendom polnim novega znanja in smeha več kot zadovoljni.