Zimski tabor za pripravnike in tečajnike na Grohatu (21. 3. - 24. 3. 2024), ki ga je organizirala Komisija za alpinizem PZS, je bil ena mojih najlepših in najboljših izkušenj do zdaj. V parih dneh dobiš priložnost učiti se od najboljših in najizkušenejših. Inštruktorji, ki so si cel vikend vzeli čas za nas neizkušene pripravnike in bili pripravljeni nesebično deliti vse znanje, ki so ga čez dolga leta pridobivali, je res ena dragocena izkušnja.

V četrtek zvečer nas je pod Grohotom dočakal dež, ampak nič ne de, skupina 20 zagnanih pripravnikov in nekaj tečajnikov se je strumo zagnala proti koči v pričakovanju plezalnega vikenda. Organizatorji tabora so prijazno uredili prevoz stvari s kmetije Bukovec do koče na Grohatu. Zakaj nas cartajo, kje so zdaj te vojaško alpinistične metode, to mi je malo sumljivo, so se mi podile misli po glavi. Sej ne, da jih pogrešam ali odobravam, da bomo na jasnem. Ampak hoja v hrib brez nahrbtnika, v temi in tišini, mi je po napornem tednu v službi prav fino sedla. Na koči so nas dočakali prijazni oskrbniki z odlično večerjo. Po večerji nam je vodja tabora Andrej Jež predaval o plezanju alpske trilogije in o odpravi v Peru. Anja Petek, ki jo seveda vsi poznate, je med plezanjem padla in izgubila cepin. Po padcu se je zapodila na ledenik, da ga najde, ga skupaj z Andrejem po 2h res našla in nato sta nadaljevala in uspešno dokončala vzpon. Noro! Ta in še mnoge druge zgodbe, ki te pustijo odprtih ust, ki ti dajo mislit, ki te samo še bolj motivirajo. Po predavanju smo se še udeleženci tabora na kratko predstavili in povedali kakšne alpinistične cilje imamo. 

V soboto spet presenečenje, odhod šele ob 9ih. Teli alpinisti so mi nekam čudni, haha. Dovolj časa za zajtrk v miru, za spakirat in kakat. Ja, kakat. Za vas ne vem, ampak če jaz ne uspem kakat pred turo, imam celo štalo. Spuščam une nevarne tihomirje v upanju, da ne ratajo zvonimirji in cel dan trpim. Kakanje je izjemno pomemben del priprave na turo. Hvala inštruktorji, dobr sem se pripravila! 

Za soboto je bilo na sporedu ponavljanje hoje z derezami, ustavljanje s cepinom in napredovanje naveze v snežnih razmerah. A spet to? A ne bomo plezal? Joj, jaz bi plezala, neučakano razmišljam. Največ nesreč v hribih se dogaja zaradi zdrsa in premalo pozornosti se posveča prav tem osnovam, nas opozori Zumba, ko je začel s predavanjem. In čeprav se ti zdi, da si to že večkrat slišal in da to znaš, je to izjemno pomembna zadeva, ki se ji je treba vedno znova posvečati. In tudi iz tega, kar se nam je zdelo, da kao vemo, smo vsi odnesli veliko novih informacij. Vsak inštruktor je povedal nekaj zame novega in hitro ugotovim, da bo vikend, ki je pred mano, odlična mešanica novega znanja in nadgradnje obstoječega. 

Marjan Kozole je predstavil in demonstriral izdelavo sidrišča v snegu, nato smo razdeljeni v naveze vadili gibanje naveze v snežnih razmerah. Preden smo začeli, sem si mislila aha, zdej bo vsak enkrat probal narediti sidrišče v snegu, povarovat prvega in drugega in nato bomo šli kaj splezat. Hitro ugotovim, da se gremo napredovanje naveze zares-zares in da bova od vznožja snežišča pod Malo Raduho do vrha Durc s soplezalko izmenično napredovali. Vsaka je naredila 5 ali 6 sidrišč v snegu. Ge-ni-al-no! Prva dva cuga sva se s soplezalko Emo še malo lovili, nato pa hitro šibali proti vrhu. E, tokrat sem se jaz sončila na vrhu in čakala ostale. Za vse ljubitelje Drame v Lenuhovi, žal tokrat nič drame, samo jako do vrha! 

Po malici na vrhu in sestopu smo vadili še ustavljanje s cepinom. Vsako pozicijo 10x, so rekli inštruktorji. “Ok!” je rekla piflarka Foška in se začela metat. Dobro je, Foška, poskusi zdaj z nahrbtnikom, reče eden od inštruktorjev. Ne, ne, še mal moram to pozicijo, odgovarjam. In štejem, kolikokrat sem šla. Saj so rekli 10x vsako! Najbolj vesela sem, ker sem, vsaj zdi se mi (bomo videli naslednjič!), usvojila zame najtežjo pozicijo ustavljanja s cepinom – na hrbet in z glavo navzdol. Ko smo usvojili vse pozicije brez nahrbtnika, smo vadili še ustavljanje tudi z nahrbtnikom. Po večerji nam je Janez Toni predaval o nevarnostih v snežnih razmerah in gorah pozimi. Ta zimski alpinizem je res next level in tukaj ni zajebancije, razmišljam. 

Ena izmed stvari, ki mi je bila najbolj všeč na taboru, poleg vsega novega znanja, seveda, so bile t. i. konzultacije pri inštruktorjih po večernem predavanju. Vsak se je oglasil pri Janezu in Andreju, povedal, kaj je do zdaj plezal in kakšne ima želje. Oba sta poslušala, si zapisovala in nas nato v skladu z izkušnjami in željami razdelila v naveze za naslednji dan. Izjemno! Dobila sem soplezalko Klaro iz Slovenske Bistrice. Zumbina šola. Odlično. Itak sem jo že pogledovala in računala, da bi jo vprašala, ali bi plezali skupaj, ker sem zavohala, da ima že nekaj izkušenj in da grize, tako kot jaz. V tem momentu sem začutila, da sem na pravem mestu, svoj na svojem, da pripadam, da me nekdo sliši in vidi in mi daje točno to, kar potrebujem, primerno mojim sposobnostim in željam.

Dobili sva Zumbo za inštruktorja in Detektivsko smer, III/I-II, 50°/30-40°. Čuj, tam mata vodniček, poglejta si, je rekel in se nagajivo zasmejal. Razdeljeni smo bili namreč v dve skupini, eni so plezali v dopoldanski, drugi v popoldanski izmeni. Medtem, ko so se eni dopoldne odpravili plezat, smo bili drugi na lavinski delavnici in ponavljanju spusta na gobo z Janezom. Šele zjutraj dojamem, kaj pomeni plezanje popoldne. Južni sneg. Krasno. Celo jutro se psihiram in med kopanjem gobe pogledujem proti smeri, fuckin shit, to bo vse mehko, spet bo drama. Sonce zapeklo, slačimo sloje en za drugim, tole je sam še za hvatanje braun boje, ne za plezat, nervozno razmišljam. 

Vaja z iskanjem žolne mi je bila do zdaj vedno stresna, morda zato, ker sem se te vaje vedno lotila nazadnje, ko sem že bila utrujena od vsega prej. Tokrat je za mano čudovita in pozitivna izkušnja. 

Medtem, ko smo čakali na menjavo, smo se ob kavi, ki nam jo je skuhala Ema, in malici, ki so nam jo prijazno pripravili na koči, spoznavali in inštruktorje bombardirali z vprašanji. Čeprav se je zdelo, kot da so na nekem intenzivnem intervjuju, so potrpežljivo odgovarjali na vsa naša vprašanja. 

Končno je napočil čas za plezanje in s Klaro in ostalimi smo se napotili proti vstopu v smer. Na poti sta se Zumba in Jež zmenila, da naju s Klaro prevzame Jež, saj je Zumba dopoldne že bil v Detektivski. Še ena stvar, ki me je na taboru navdušila, je to, da je inštruktor soliral zraven nas in nas budno spremljal ter delil napotke, mi pa smo lahko plezali v samostojni navezi. Prvi raztežaj sem prevzela jaz, kar sem kasneje malo obžalovala, saj je soplezalki pripadel 5-metrski raztežaj s skokom. Upala sem, da bo še kakšen,  ampak nič ne de, saj bo še kakšna priložnost. Hecno mi je bilo, še na začetku tabora nisem bila čist prepričana, kaj točno pomeni ta skok. Vsi suvereno govorijo o nekih skokih, skok to, skok uno. Sej se mi je zdelo, da je to neki detajl, verjetno neki zajebanega, ampak kaj je zdaj to, a nekam skačeš, al kaj je to, kaj delaš tam?? In nato spet »aha« moment. To je izziv, to mi je všeč! In evo me, že študiram, kam bi šla mal »skakat« v kakšno smer. 

Inštruktorji so nas učili brati steno, iskati poke, zabijati kline in prepoznavati ostale priložnosti za postavljanje varovanja. Naredila sem svoje prvo sidrišče iz štrika, ki je bil moj highlight te smeri. Kolk dobro! To sem se že neki časa želela naučiti.  Še ena zanimiva stvar iz Detektivske, ki mi ostaja v spominu, je tale situacija: ko mi je zmanjkalo štrika, da bi ga dala v reverso za povarovat Klaro kot drugo. Kaj zdaj? Jež mi reče, naj ji povem, da podre varovanje (o moj bog, naj podre varovanje dokler je še nimam?!) in takoj, ko dobim mal štrika, naj ga dam v varovalo in jo varujem. Ja, to so realne situacije in tudi takšnih stvari se naučiš. Ljubitelji Drame v Lenuhovi, še vedno čakate, če bo kaj, a ne? Saj vem. Moram vas razočarati, tudi tokrat nič. Detektivska z Ježem in Klaro je bil en sam užitek do vrha smeri. Jež je zelo umirjen in potrpežljiv inštruktor, pedagog izjemnih plezalnih sposobnosti in bogatih izkušenj. Po večerji je sledila analiza plezalnega dneva. Še ena odlična stvar tega tabora je individualen feedback, ki ga dobiš od inštruktorja, s katerim si plezal. 

Za sobotni večer je bilo rezervirano predavanje o bivakiranju. Po predavanju je bilo načrtovano bivakiranje, ki so ga najprej odpovedali, saj se je vreme poslabšalo. Po koncu predavanja pa nas je Janez presenetil in vprašal, kdo si vseeno želi bivakirati, saj se je vreme umirilo. Najprej smo se javili samo trije, na koncu pa nas je večina prenočila v luknjah pred kočo. Keri norci, spat v luknjah, medtem, lahko spiš na toplem v koči, a ne… 

Zbudili smo se v megleno nedeljsko jutro. Mislili smo, da se zaradi razmer ne bo dalo plezat, ko pa je Jež vprašal, kdo bi plezal, sem seveda takoj dvignila roko. To! Gremo! Plezal bomo, yes! Ostali smo v istih navezah, le da sva s Klaro tokrat plezali z Zumbo. Takoj, ko sem ga spoznala, sem upala, da bom dobila priložnost plezati z njim. Moram poudariti, da so vsi inštruktorji, ki sem jih na taboru spoznala, totalne legende in zakladnice znanja, zelo dostopni in odlični pedagogi, ki so bili ves čas tabora pripravljeni na debato in deljenje nasvetov. Ampak, bodimo realni, Zumbe nočeš razjezit. 40 let izkušenj, 1500 vzponov, 500 prvenstvenih in če si prepočasen ali kaj zajebeš, rajš poglej v tla in bodi tiho. Ta ti ne bo ostal dolžan. Stari in izkušeni, od takšnih alpinistov se najrajši učim. Polni izkušenj, življenjskih in alpinističnih, znanja, modrosti in zgodb. 

Plezali smo Butalsko grapo, Lanež, II+/2, 55°/30°-50°, 150 m. Začetek je zaznamovalo zmrzovanje na štantu, ampak tudi to je alpinizem, radi rečejo izkušenejši. Prvi štant sva naredili v skali, ki ga je zaznamovalo moje mučenje z zabijanjem klinov in en izgubljen klin, ki sem ga kasneje le našla. Ha! Tokrat je Klara potegnila prvi cug, meni pa je s pomočjo Marjana, inštruktorja, ki je spremljal drugo navezo, le uspelo izbiti oba klina. Zdi se mi, da sva bili dobra in uigrana naveza. Zumba naju je pustil, da sami razmišljava in sprejemava odločitve, a hkrati budno spremljal in ves čas delil odlične nasvete. Smer je zame obeležilo zabijanje in izbijanje klinov, kjer imam še največ prostora za učenje in izboljšavo. Iz rame, Foška, iz rame, govori Zumba. Tolčem un klin, kladivo pa leti povsod, sam ne po klinu, jbmu mater. Če mi zabijanje klinov ni šlo čisto od rok, pa sem vsaj našla že zabite kline v skali. Heheeee! Zanimiva in nova situacija je bila ta, da sem uporabila samo en klin za sidrišče. Zumba mi je razložil, kdaj in v kakšni situaciji to lahko narediš. V dobro zabit klin sem vpela matičarko, se zavarovala, potegnila štrik in Klaro povarovala na telo. Smer je lepa, lahka, bi rekla, da dobro narejena, tokrat pa žal brez skokov. Sem upala, da bom danes jaz dobila kakšen skokec, ampak ni bilo nič iz tega. Pa drugič. In tudi tokrat, dragi ljubitelji Drame v Lenuhovi, brez drame. Čeprav se zavedam, da mi kakšna jeba sigurno ne uide, če se mislim ukvarjat z alpinizmom. Saj je tudi to sestavni del tega. 

Na vrhu smo malo poklepetali še z ostalimi navezami, pospravili opremo in se v dolino odpravili večinoma po riti. Noge so bile tako utrujene in misel na mokro rit ni bila več tako skrb vzbujajoča, samo da čim prej pridemo dol. Tudi ena zanimiva izkušnja. Prej si verjetno tega na strmem snežišču ne bi upala, ampak utrujenost in vaja ustavljanja z cepinom prejšnji dan sta me le opogumili.

Moj nemiren duh, lačen izkušenj, novega znanja in avanture, je za kratek čas pomirjen. Dragi inštruktorji, KA in vsi udeleženci tabora, hvala za prekrasen vikend in upam, da se kmalu kje spet srečamo!

Nemška smer, Dolgi hrbet, 450 m, IV-/III, II

Plezala Dino Cesar in VFŠ, 8.2.2024 

Mojo dramo v Lenuhovi lani poznate vsi. Lepo ste se smejali na račun Istrijanke z alpinističnim grehom (rojena na morju). Pa naj vam bo! Ampak veste kaj, meni je ta zimski alpinizem čist zadogajal. Ker sem klasično začetniško preveč entuziastično plezala (rest day, kaj je to?), sem si poškodovala roko in sem morala jeseni prisilno zmanjšati plezanje. Pravi trenutek za posvečanje kondiciji. Pridno sem začela delati na kondiciji in potem pridem na predavanje od Anje Petek in ugotovim, kako nimam za burek. In nikoli ne bom imela. Ampak ok. Želja je, trma je, veselje do hribov je. Kljub vsemu sem v zimo vstopila brez velikih pričakovanj, izkušnja v Lenuhovi je močno vplivala name. Bomo videli, kako bo šlo. Počasi.

In tako sem v Teranovi ugotovila, da tole pa meni dogaja, tole je meni všeč in jaz se totalno super počutim. Hvala Maja in Grega! Foki is back! Občutki iz Teranove – 'stairway to heaven' se še niso do konca polegli, ko se že bliža četrtek – praznik. Tole pa mi je skoraj ušlo, huh. Sredo dopoldne manično začnem iskati soplezalca. Odločim se, da bom pisala parim ljudem, pa kdo prvi odpiše. Ker sem se prepozno spomnila in ker si res močno želim plezati, se odločim, da dam vsakemu max pol ure, da odpiše in potem iščem naprej. Ni pomembno, da en dan prej iščem soplezalca, da je jutri praznik in da so vsi verjetno že zmenjeni. Jaz bom jutri plezala, si govorim. Neki bo. In imela sem srečo. Z Dinčem sva se zmenila za Nemško v Dolgem hrbtu.

Kljub totalnemu navdušenju v Teranovi nekaj dni prej, me zdaj pred začetkom stisne. Uh, jebenti, tale začetek je videti precej bolj resen od Teranove, razmišljam. Dinč začne plezat, meni pa se skoraj  tresejo noge. Kaj je zdej, a nisi kao cela jaka, (na topiča splezala Teranovo, haha), se kregam sama s sabo in gledam v zabite cepine v sneg. A bo to zdržalo, če on slučajno pade, se sprašujem. Dinč pa cel vesel pika in govori, kako je fajn, jaz pa se komaj zadržim, da ne zacvilim, a bo dal kako vmesno varovanje. Zabičam si, da bom tiho in mu zaupam, saj ve, kaj dela. Ko ga zaslišim, da namešča prvi šrauf, si oddahnem. Taman se približujeta še dve navezi, Dinč pa kliče, da varuje.

Najprej prečkica v levo navzdol, jao brate, a res? Baš si si dobro ovo izabrala! Cel prvi cug, o moj bog, kam si ti to šla, kako boš sploh zdržala celo smer. Kolk je že dolga? 300 m? 400 m? Ma, ti še 4 m ne boš zdržala, kamoli 400, se odvija monolog. Navilo vse, pečejo meča, pečejo roke, peče vse. Jao, bože pomozi, šta je meni ovo trebalo. Pridem na prvo sidrišče. Viseče sidrišče. Aja, lepo še to. Ok, bomo že. Drugi cug pa skozi spektakularno skalno okno. Vau, kakšen prizor! In sem nazaj v občutkih sreče, radosti in hvaležnosti, da sem tukaj, kjer sem, in da lahko počnem to, kar počnem. Na sidrišče prispem s širokim nasmehom. Pred nama je sicer slabo zalit tretji cug z detajlom, ki ga Dinč mojstrsko spleza. Občudujem ga in si mislim, tudi jaz bom, ko bom velika. Meni pa na detajlu malo zaigra srce, huh. Tole je pa izpostavljeno, ampak saj si varovana od zgoraj, kaj zdaj cincaš, se bičam v svojem stilu. Sem pa vesela, ker opažam, da sem med plezanjem ozavestila dihanje v težkih trenutkih, kar me je naučila draga prijateljica v plezališču. Dihaj, dihaj, ... mi je govorila. In tako jaz zdaj diham, ko me stisne. Vdih, izdih, pa sem čez. Malo pik, pik po skali, malo po snegu in v ritmu valčka en-dva-tri (tri varne točke!), en-dva-tri po grapci gor in sem že pri Dinču. Kolk je lepo, kolk je lepo, kolk je lepo, se ne moreva načuditi!

In ko že misliš, da je navdušenja konec – prečenje snežiča. Še en wow. Še eno doživetje, ki mi odpira srce in ki me spet tako nahajpa, da komaj čakam, da grem spet. Zdaj me celo mika, da bi kar naprej plezala.

Zdi se mi, da nam plezanje daje možnost, da postanemo boljši ljudje. Ko se iz hribov vrnem v dolino, sem bolj prijazna, bolj sočutna, bolj potrpežljiva, bolj hvaležna za vse, kar imam. Doživetja in izkušnje, ki jih tam gor doživljam, me spomnijo, kako majhni in nepomembni smo.

Tako. Prišli ste do konca mojega prispevka in niste dobili skoraj nobene koristne informacije o razmerah v smeri. Ampak ste dobili malo mojega filozofiranja, mojih občutkov in doživetij. O razmerah pa bodo pisali bolj izkušeni.

Grapa. Končno grapa, ki smo jo vsi čakali. Vremenska napoved je bila odlična, čakal nas je lep sončen dan v hribih, večina tečajnikov je potrdila udeležbo na turi, vodji ture sta bila naša ravnateljica Vesna in Dinč. Odlično! Vsi smo komaj čakali na današnji dan.

Ob šestih smo se nabrali na Grudi, najprej smo preverili opremo, se razporedili po avtih in nato odpravili proti Ljubelju. Pred začetkom vzpona je Rok preveril še delovanje vseh žoln in potem smo končno štartali.

Takoj slečem puhovko, da bi pridobila malo časa, ko se bodo vsi začeli slačiti. Hitim, da bom vsaj na začetku še malo v skupini, saj vem, da jih bom hitro izgubila. Džabe, niti začetno zmrzovanje brez puhovke mi ni pomagalo. Za mano je težek teden, ampak nič ne de, kakor bi rekel Gregor Igličar, ni predaje. To bom zborbala do konca, si govorim.

Prisopiham do koče Vrtača, kjer smo se vsi zbrali in slišim Vesno »Kozorogova ...«. To bi jaz, koza trmasta po horoskopu, se navdušeno oglasim! »Ko boš velika,« mi odgovori nekdo iz ekipe. Aha, to je neki zajebanega, ob tem pomislim. Ok, kam pa gremo mi danes? Razdelili smo se v dve skupini in ker sem bila že dvakrat v Centralni grapi, jim povem, da bi rada šla v kakšno drugo. Lenuhova, rečejo. Super, pomislim, pri čemer nisem imela pojma v kaj se spuščam. In, ja, priznam, nisem si prebrala opisa grap, ki nam ga je poslal Dinč, ker sem med tednom bila povsem zakopana v drugo delo. Fotra – Grega in Roko, Aleks, Domen Alič, Musto (Tomaž) in moja malenkost, Vesna Iršič in Matjaž Weiss pa sta nas vodili. Nadenemo si plezalne pase in dereze, palice zamenjamo s cepini in štartamo proti grapi. Kmalu po začetku ugotovim, kaj za vraga Foška, pridružila si se skupini najmočnejših fantov, vsi so v brutalni kondiciji, eden izmed njih je gorski tekač, ki na teden preteče in prekolesari nevemkoliko km. Super! Bravo! Aleks me je še poskušal spodbujati po vojaško, ampak zelo kmalu je tudi zanj moj tempo postal prepočasen. Teren je postajal vse bolj strm, moje baterije pa bi že potrebovale recharge. Fu*k! Vesna je potrpežljivo hodila za mano, jaz sem se ji ves čas opravičevala, ker sem tako počasna. Počasi in to dobesedno počasi, sva se spoznavali. Prijetna punca, si mislim. Komaj sem prilezla do vstopa v grapo in me že malo stisne, ker sem totalno zmatrana. Kako bom zdržala še celo grapo?

Pred vstopom se prisilim, da na glas povem, da me je malo strah. Malodušno izgovorim, da bi se vseeno privezala in da bi rada, da za mano, poleg Vesne, ostane še en fant. Takoj se je javil Tomaž. Weiss je šel prvi, za njim pa so kot gamsi hitro začeli grabiti ostali fantje. Jaz, Vesna in Tomaž smo počakali, da je Weiss naredil sidrišče. Bila sem že malo neučakana, rada bi čim prej vstopila v grapo, kajti vsi so že bili na sidrišču. Aleks se je pohecal: »Gora počaka, čakamo tudi mi«. Zasmejala sem se in pomislila, kako sem lahko srečna in hvaležna, da sem spoznala tako fajn ekipo. Veselje se je začelo vračati, skrbi so bile navidezno pozabljene, it's happening. Sej bo, si mislim! »Varujem,« je od zgoraj zakričal Weiss. Končno sem se privezala in začela plezati. Grapa in cepini, yes! Dobro se počutim, uživam, to je to, saj gre. Nekako bo šlo, razmišljam med plezanjem. Potem pa nove težave. Hitro me je začelo zmanjkovati, teren je postajal vse bolj navpičen, potem pa še ta prekleta nesrečna čelada in prevelik nahrbtnik, ki mi spet nagajata. Še ta teden si bom kupila novo čelado, živčno sikam v mislih. Sneg mi ni najbolj všeč, tole nič ne drži, razmišljam. Kmalu zatem so fantje in Weiss izginili, saj je to bila zanje mala malica. Mene pa sta vse bolj začeli premagovati utrujenost in negativne misli. Resno me je začelo postajati strah, nisem našla moči, da bi se umirila in sprostila. A po navadi vedno pogumna in v dobri kondiciji, nikoli mi nič ni bilo problem. Predvsem zaradi grape, navdušenja in veselja, ki sem ga začutila, ko sem prvič vstopila v grapo, to je tudi razlog, da sem se vpisala v alpinistično šolo. Zima, sneg, led, plezanje. To mi dogaja.To bi počela jaz.

Vesna in Tomaž sta mi bila izjemna podpora in tega jima nikoli ne bom pozabila. Ob prvi resnejši krizi v hribih si ne bi si mogla želeti boljše podpore. Tomaž mi je dajal svoj cepin pod nogo, delil čokoladice, mi nudil pijačo, popravljal dereze, cepine in me skupaj z Vesno neutrudno do vrha spodbujal – »Super ti gre, Foška«, sta me ves čas plezanja bodrila.

»Vesna, mene je spet stisnilo,« nesrečno izjavim, ko sem začela grabiti proti zelo navpičnemu in izpostavljenemu delu, pol metra od mene pa sta bila spihan sneg in luknja. »Sej bo, sej bo, ti samo lepo počasi«, sta me ves čas spodbujala. Maham s temi cepini, a nič ne prime, jebemumater, noga mi drsi, meča me pečejo, roke bolijo. Konec je zajebancije. Zdaj je dovolj ena napačna poteza in je konec s tabo in tvojima soplezalcema, sem ves čas razmišljala. Ne smeš si tega dovoliti. S solzami v očeh sem vseeno še naprej previdno grabila proti vrhu, ker druge izbire nisem imela. Nekako nam je uspelo zlesti ven iz tega in na tej točki nam ni bilo čisto jasno, kam moramo iti naprej. V daljavi smo zagledali Domna, ki je sekundo kasneje poklical Tomaža in mu razložil, po kateri poti moramo iti naprej. Odločili smo se, da ne bomo šli po grebenu, ampak da bomo raje prečili snežišče. Kdaj bo že konec tega stresa, kje je ta vrh, a mi lahko prosim, kdo pove, da je to to, ker ne zmorem več, si mislim. Poleg vsega, kar sem sama v sebi doživljala, me je še obremenjevalo, kako bodo ubogi fantje na vrhu čisto zamrznili, preden se jaz ne privlečem do njega. Strumi gamsi bi lahko verjetno že sestopali, ampak ne, čakali so mene. Grozno.

Končno stopim na vrh in s solznimi očmi objemam Vesno in Tomaža in se jima že stotič zahvaljujem za vso podporo. Malo mi je odleglo, ker sem videla, da fantje niso zamrznili, ampak jih je lepo grel sonček, medtem ko so me čakali. Vsaj nekaj. Tako sem bila utrujena, da niti celega sendviča nisem mogla pojesti, nisem se zmogla preobleči v suha oblačila, nisem uživala v razgledu, Vesna mi je nekaj razlagala, vendar je sploh nisem slišala, ker sem bila žalostna in povsem razočarana sama nad sabo. Povrh vsega sem ugotovila, da nisem bila niti na vrhu Begunjščice, ampak na Begunjski vrtači, še ta udarec. Niti do cilja mi ni uspelo priti. Krasno. Kako bom ta neuspeh prebolela, še ne vem. Rada bi še kdaj kam šla z mojimi gamsi, ampak se zavedam, da jim še nisem kos. Rada bi, ampak bo treba zmanjšati plezanje v PCL in Balvaniji in parkrat na teden riniti kam v hrib, ker takole ne bo šlo naprej.

Med tem, ko so gamsi odhiteli še na vrh Begunjščice, smo jih jaz, Vesna in Weiss počakali na vrhu Šentanskega plazu. Demotivirano sem sedela na snegu, pila čaj in premlevala, kaj se mi je danes zgodilo. Totalno razočaranje. Ko sva z Vesno zagledali gamse, sva začeli sestopati, da bova le malo pridobili na času. Itak so naju takoj ulovili in tudi prehiteli. Sledilo je mučno in počasno sestopanje. Tomaž je ostal z nama, skušala sem se vključiti v pogovore, vendar so mi misli begale nazaj v grapo. Kakorkoli, stresa je bilo končno konec, sedaj moram samo še preboleti današnji dan.

Nekje pred kočo Vrtača smo zagledali Jureta in Gregorja Igličarja, kmalu za tem še Pipija in Melhijada (Domen Hauko in Jakob). Vesela sem bila, da nisem zadnja. Še nekdo je ostal tukaj, niso še vsi na poti domov. Pri koči smo si sneli dereze in pasove, pospravili smo cepine in se vsi skupaj odpravili proti dolini. Aleks, Alenka in Melhijad (Jakob) so fasali še vzgojno, ker so pri koči vzeli lopato in sanke. Dinč jima je naročil, da naj ju vrneta tja, kjer sta ju dobila. Opasan je tale Dinč, se je govorilo.

Fotra sta mogla it domov k družinam, jaz, Aleks, Tomaž, Jure in Jakob pa smo šli še na pico in 4 urno analizo ture. Smeh do solz in moji zlati fantje so me spravili v boljše počutje in dramatična sobota se je na koncu lepo zaključila. Po navadi rečem, da spet komaj čakam spet, sedaj pa najprej potrebujem nekaj, da mi malo dvigne moralo in da čimprej pozabim na ta sobotni (osebni) poraz.

Vidov prispevek, Y grapa:

Ker je bila prva zimska tura skrajšana smo tečajniki na našo srečo dobili še eno zimsko turo in sicer plezanje grap nad Zelenico. Ura je bila kar zgodnja. Dobili smo se na parkirišču Gruda, kjer smo se razporedili po avtomobilih in se odpeljali proti Ljubelju. Tam smo se opremili, plačali parkirnino (vsaj nekateri), preverili lavinsko opremo in krenili v hrib. Po parih stotih metrih so se začele tvoriti dve skupine. Ena je odšla proti lenuhovi smeri, drugi pa smo poromali še nekaj časa po ratrakirani smeri saj smo se odločili za grapo Y. Nekaj metrov pod kočo smo si nadeli dereze in iz nahrbtnikov vzeli cepine in začeli pot proti Begunjščici. Družbo nam je nekaj časa delalo par turnih smučarjev, dokler nismo zavili levo v smer. Sedaj se je začela kalvarija. Po vseh kletvicah in pekočega občutka v mečih smo še skrenili s poti in smo morali obrniti (seveda ne proti dolini ampak samo za kakšnih 25 metrov). Končno na pravi poti smo fajtali proti vrhu. Kljub vsem kletvicam, ki sem jih pljuval po poti je bilo počutje dobro in na vrhu smo vsi malo zavriskali. Podali smo si roke in pohiteli še do vrha Begunjščice, ki je bil še kakšnih 15 min naprej. Tam smo pa še počakali drugo skupino, ki pa ni prišla dovolj hitro, zato smo odšli v dolino (z nekaterimi iz druge skupino smo se zgrešili le za kakšnih pet minut). Za sestop smo si pa izbrali Centralno grapo. Ta je bila nekoliko lažja. Pri sestopu smo imeli še veliko časa zato smo na željo nekaterih tečajnikov naredili še prerez. Ravnateljica nas je vmes zapustila zaradi drugih načrtov. Na koncu smo naredili še ustavljanje s cepinom, ki pa je bilo pri malo večjem naklonu kar uspešno. Združili smo se še z drugo skupino, pospravili opremo in odsankali v dolino.