Rok Upelj

Rok Upelj

Smer po kaminih  (III-IV, M4, 300m); Pozabljena grapa (III/2, 100m)

Konec meseca je pametno opraviti kakšno turo, napisati prispevek in prevzeti nagradni klin. Vseeno upam, da bo vsaj še Spojler spesnil nekaj o Kranjski poči, da bo poštena borba ;) 

S Pivarjem sva se danes namenila splezati “Smer po kaminih”, ker je Poli poročal o fajn razmerah v steni. In res je bilo super. Vstop v prvem raztežaju je bil sicer malo slabše sprijet s podlago in je bilo potrebno biti zelo previden. Za nama je v smer vstopila še naveza iz Kranja, ki se ji je odlomil večji kos in je prišlo do manšega padca, k sreči brez hujših posledic.

Od tam naprej je bilo bolje, sneg in led sta bila zelo kompaktna, ni pa ju bilo povsod tako, da sva malo praskala tudi po skali in travi. Po dveh lepih, bolj ogrevalnih raztežajih, a ne povsem brez zahtevnih detajlov, je sledila krajša grapa, nato pa najtežji raztežaj, ozek navpičen kamin. Ta res ni bil poceni, zahteval je veliko zbranosti, ponekod sva manjko snega in ledu nadomestila z gvozdenem in toolanjem. Prav dosti klinov ni gledalo iz snega, je bil pa Pivar zelo suveren tako pri plezanju kot  pri postavljanju vmesnih varoval (klini, metulji, ledni vijaki in klini). Za drugega pa je bilo vse skupaj en sam užitek. Glede na to, da sva bila kar hitra in dobro razpoložena sva se odločila, da potegneva do vrha. Ob izstopu sva najprej prečila v levo, splezala še krajši poledenel skok in se nato priključila Pozabljeni grapi. Tukaj je bila tako dobra in kompaktna podlaga, da so še cepini vriskali in samo od kondicije je odvisno kako hitro si na vrhu.

Fantastičen uvod v zimsko plezanje, povsem druga dimenzija, tako z vidika tehnike kot vzdušja v steni. Se že veselimo novih smeri, tudi če nas razmere ne bodo tako razvajale. 

29 december 2022, 19: 02

Na vrhu bo sonce

Eno večraztežajno imate za domačo nalogo je napisala ravnateljica… »April bo zdaj zdaj tukaj,« je še dodala navihano. »Zmigat se bo treba,« je rekel tečajnik Česnik, pocukal za rokav izkušenega kolega Žlička in ga pobaral, če ima med prazniki kaj časa. Glede na profesijo se je za prvo turo Žličko zdel še posebej optimalna izbira. Glede na proste dneve in vreme sta določila datum, priključil se jima je še tečajnik Upelj in vse je bilo nared za prvo večraztežajno dogodivščino na Gradiško Turo.
Ko je 27.12. ljubljansko kotlino že zarana obsijalo sonce, se je vse skupaj zdelo že nekoliko kičasto, a že pri Vrhniki je avto zapeljal v morje megle in oblakov. Ironično, a ne? »Do Vipave se še vse lahko spremeni, napoved je odlična!« smo se med sabo spodbujali in tako pripluli po megli vse do kampa Tura, še vedno polni optimizma. »Na vrhu je sigurno sonce!« je bil naš naslednji slogan. Po natančnem ogledu vse dokumentacije, ki jo je pripravil tečajnik Česnik, smo se zagnali proti smeri Steber, ki je do takrat žal, močni sončni žarki še niso povsem dosegli. Skladno s tem smo morali korake ubirati nekoliko bolj previdno in sigurno. Še posebej na delih, kjer je na čelado s stene vsake toliko nekaj kapnilo. Štirje srednje zahtevni in lepo razgibani raztežaji so bili perfektni za uvod v večraztežajno plezanje in zastrupitev z alpinizmom.
Ker vse do vrha nismo uspeli vzpostaviti pravega stika z sončnimi žarki, smo se odločili za pospešen sestop po vrvi. Kaj dosti drugih plezalcev se ni odločilo izkoristiti tega prekrasnega sončnega vremena v Ljubljani za plezanje po vipavskih stenah, zato lahko rečemo vsaj, da smo steno imeli povsem zase. Smo pa ob odhodu vseeno naleteli na dva hrabra, nadebudna plezalca, ki sta nas spraševala, če se še splača ujeti kakšno lahko, suho smer pred večerom. Ja, mogoče v Ljubljani. Zaključno analizo smo, kot se spodobi, opravili v Jollyju ob vrčku zlatega hmeljevega napitka. To je bilo tudi vse, kar se sonca v Vipavi tiče.

© 2024 Alpinistični odsek Železničar | Izdelava spletne strani dpoint.si