Po sobotni razgledni turi in plezanju grape v Kalški gori je hitro padla ideja za nedeljsko plezanje v SZ steni Kalškega grebena. Na podlagi razmer smo se odločili za Smer skozi okno (III+/3, M5, 750 m), ki je po opisu med lepšimi v tej steni. In res je. Smer ni razočarala, tudi če razmere niso nudile škripovca in tudi če slikovito okno v osrednjem delu smeri zaradi napihanega snega ni bilo »odprto«. Poseben čar celotni turi pa je na izstopnem delu smeri dodal še pravi zimski ambient, ki ga je glede na trenutne razmere v naših hribih zanimivo za videti.

Plezali smo v dveh navezah. Jaz in Miha ter Toni in Matej K. Oba kamina, ki sta tudi najtežja dela smeri sta bila kopna (do M5), kar smo tudi pričakovali. Prečka po prvem kaminu je bila zaradi majhne količine snega lepo prehodna in ni predstavljala težav. Položnejši deli smeri so dobro zaliti, vendar se na določenih mestih čez bolj predelan in trd sneg ne bi popolnoma nič pritoževali. Zanimivo plezanje s skalnimi odstavki se je našlo tudi v zgornjem grebenu, kjer si lahko izbiral tako lažje kot težje prehode ali pa si pustil, da so težave našle tebe. Matej? :D

Na vrhu smeri smo dobro pretehtali o vseh možnih sestopih in se odločili za sestop po Neškarjevi prečki (III/2, 800 m), ki nas je preko najbolj logičnih prehodov hitro pripeljala v gozd in do avta. Turo smo zaključili šele na analizi, kot se za takšno smer spodobi.

V petek po službi smo z Lomačino in Drejcem odbrzeli proti najvišjemu vrhu Avstrije. Za cilj smo si zadali prečenje grebena Glocknerwand. Ob 18h smo prispeli do parkinga na koncu ceste od vasi Kals am Großglockner in po uri in pol dosegli Stüdlhütte, vmes pa se čudili »češki šerpi« in njegovi lastnici.. (slika 2).

Zbudili smo se ob 4h misleč, da bomo med prvimi zarili proti ledeniku. Zmota, že cela vrsta lučk maha proti ledeniku. Hitro smo se spakirali in gasa za njimi. Večina navez se je na to na srečo podala proti grebenu Stüdlgrat, le dve navezi poleg nas pa sta se odcepili v levo proti Glocknerwandu. Samo prečenje ledenika je šlo brez težav, saj ni bilo svežega snega, tako da smo brez težav navigirali med razpokami.

Do vznožja grebena smo pristopili okrog 7.30, pozajtrkovali, se opremili in vstopili na zelo izpostavljen greben. Greben se začne z lažjim poplezavanjem po zelo izpostavljenem rahlo naloženem razu proti prvemu vrhu Glocknerwanda in od tod naprej, še na nekaj stolpičev višjih od 3700 mnv. Razgledi so vseskozi fenomenalni, skala dobra, orientacija preprosta, če slediš grebenskemu razu. Možnosti za varovanje je veliko. Po priporočilih, smo s seboj vzeli po dva BD frenda 1 in 2, saj pašejo v vsako drugo poko, imaš pa vmes tudi na nekaj klinov in svedrovcev. Sidrišča za spuste so opremljena, je pa veliko tudi plezanja navzdol.

Okoli 15h smo dosegli sedlo med Glocknerhornom in Grossglocknerjem. Na sedlu smo vedeli, da je večinski del plezarije za nami, da bo vreme zdržalo in da imamo samo še nekaj daljših raztežajev po Severozahodnem grebenu do našega cilja. Severozahodni greben nudi odlično plezanje v bolj kompaktni skali, sploh pa je super to, da ni več spustov po vrvi, samo še navzgor na najvišji vrh vzhodnih Alp.

Vrh smo dosegli 9 ur po vstopu - veselje, stisk rok, temnih oblakov nikjer, popili zadnje kaplje vode, pospravili robo in se pripravili na sestop po normalki proti koči Erzherzog Johann na zelo pričakovano in »drago« coca-colo.

Med krajšo pavzo pri koči, so se okrog vrha Grossglocknerja začeli kopičiti oblaki, zato smo se čim hitreje odpravili proti ledeniku. Med prečenjem ledenika nas je ujel dež s sodro, vodna gladina v ledeniških jezerih se je hitro dvignila in nastali so hudourniki, ki so nam zapirali pot. Ovire smo premagovali s skoki čez najlažja mesta in se tako hitro znašli v lažjem svetu. Mokri do gat smo okrog 21 ure sestopili do avta.

Skratka, nepozabno in čudovito hkrati pa tudi kar naporno, sploh za noge, ki niso vajene težkih čevljev.