Bil je vroč poletni dan. Aja, ups pomota. Bilo je nekaj vmes med danes in jutri. Na kratko prekleto zgodnja ura nekoč mrzlega februarja. Z Dolgega mostu smo tečajniki krenili na dolgo pot proti Logarski dolini. V kombiju smo si privoščili še zadnji dremež, na kar nas je Davidovo driftanje po goznih stezicah  prebudilo iz sladkega spanja.

Na ramena smo si nadeli ruzake s sendviči brez majoneze, zagrabili še kakšen štrik in jo mahnili proti Okrešlju. V koči smo le pozdravili kot se spodobi in odhiteli proti najprijetnejšim predavlnicam našega obzorja, k vznožju zasneženih hribov s pridihom bistro modrega neba.

Polni navdušenja in zagnanosti smo zagrizli v znanje že pri prvem delu ture. Izdelava snežne gobe, T sidrišča, napredovanje naveze, uporaba lavinske opreme in ocenjevanje stabilnosti snežne odeje. Na nekaterih točkah smo osvojili še ekstra uporabno znanje, kot so kako narediti top sendvič za tovariša. Uporabi majonezo, pa bo Gres srečn. J

Prvi dan ture se je na žalost bljižal koncu in začeli so se oglašati tečajniške čudne simfonije želodcev. Kristjanov želodec se je oglašal s svojim basom, moj pa je za spremljavo dodajal rezek zvok. Nisem vedela ali Kristjanovem želodcu zdi Robi tako slasten ali je bil to nekakšen bojni krik želodca pred izdelavo prereza snežne odeje. Sonce se je začelo poslavljati in tečajniki smo še zadnje zaloge energije porabili za učenje zaustavljanja s cepinom. Kako izvirne padce so si sotečajniki izmišljali! Kolesa, kotaljenje po strmini in vsega svašta, da smo se na koncu kot penzionisti vlekli proti koči in toplem golažu.

Novo jutro, nov dan za nova doživetja smo izkoristili za grizenje v strm klanec po Turskem žlebu proti Rinkam. Sonce nam je bistrilo došo ob tako lepem razgledu na celo dolino. Da ne bi domov prispeli še s preveč energije, smo hribolazenje izkoristili še za obisk Koroške Rinke. Tako krasen dan v objemu gora je ponovno minil kot po maslu. Poslovili smo se od prijetnega oskrbnika in turo zaključili v stilu s smrdljivimi štunfi v Jakovem dišečem avtu.