Najino potovanje se je zgodilo popolnoma spontano - vse kar sva vedeli, je bilo dejstvo, da imava karte za flixbus do Verone. Tako sva se v petek zjutraj pojavili na glavni avtobusni postaji v Ljubljani in se že na daleč režali druga drugi. Ena je imela večji ruzak kot druga. Meni se je že tedaj zdelo, da mi bodo odpadla ramena, Kajin trpeči obraz pa mi je sporočal natanko enake občutke. Po utrujajoči vožnji v deževno Verono sva prestopili na vlak za mesto Roveretto, od tam pa sva se z avtobusom odpeljali do znamenitega plezalnega mesta Arco. Dva kilometra hoje do kempa Zoo sta povzročala nepredstavljive napore in pred nama sem slutila zelo zanimiv teden. Vremenska napoved je bila čudovita za poležavanje v šotoru - dva dneva totalnega dežja. Na ogromnem camp placu sva postavili svoj mini zelen šotor. Ko sva noter vrgli še vse štiri ruzake, vsaka je napreč imela še majhen plezalski ruzak, prostora za naju pač ni več bilo. Za odlično rešitev so se izkazale vreče za smeti, kamor sva nametali opremo in jo postavili pred šotor. No, nekaj prostora sva s tem le pridobili, nog pa vseeno nisva mogli stegniti. Naslednji dan ni bilo o dežju ne duha ne sluha, midve pa sva si ogledali lepo, a zelo turistično urejeno mesto Arco, kjer so ulice nabite z raznovrstnimi športnimi trgovinami. Ponudba je izjemna, cene pa malo manj, čeprav so se mi vseeno zdele nižje kot pri nas. V knjigarni sva se opremili z vodničkom za Dolomite Brenta, ki sva ga uporabljali pri plezanju v dolini Val d'Ambiez (Brenta Dolomites, vol.1, Val d'Ambiez, Francesco Cappellari & Elio Orlandi, 165 classic and modern rock routes, Idea Montagna Editoria e Alpinismo). Pri plačilu sicer zelo simpatičnega kempa sva ugotovili, da bosta najini denarnici domov prišli še bolj shujšani od naju. Odločili sva se za selitev po dolini navzgor. Najprej sva poskusili s štopanjem, ki je bilo z nekega vidika kar precej uspešno. Čisto vsak avto je ustavil, a vsi so imeli takšne in drugačne izgovore, tako da sva na koncu do naselja Gaggiolo prispeli kar na nogah. Tam sva naleteli na izjemno simpatično, majhno plezališče (Boulder Massi di Gaggiolo), ki se nahaja pod mogočno steno Monte Brenta. Preostanek dneva sva frikali, zvečer pa sva se zavlekli kar pod previsen balvan, ki je ponujal odličen raven prostor za spanje. Naslednje jutro naju je iz spalnih vreč pregnal vztrajen dež, kateremu tudi previs ni bil več kos in ponovno so v akcijo stopili šotor in vreče za smeti. Nekako sva se prebili čez siv, deževen dan, ki je prinesel znatno ohladitev in čudovit jasen jesenski večer, ki nama je omogočal celo frikanje po hitro sušečih se platkah v plezališču. Plezališče toplo priporočam ljudem z majhnimi otroki, saj je pravzaprav namenjeno prav njim. Svedri so navrtani zeloooo na gosto, smeri pa so lahke in večinoma položne. Nadaljnje tri noči sva preživeli kar v plezališču, naslednja dva sončna dneva pa sva izkoristili za plezanje v uvodnem delu omenjenih smeri v Parete Zebrata. Po štirih nočeh spanja na istem mestu sva se že sami sebi zdeli močno sumljivi, saj sva po vodo ves čas hodili v bližnji bar, iz zraka pa so naju vsako jutro pri umivanju zob lahko kot na dlani opazovale leteče človeške veverice, ki so že navsezgodaj skakale iz znamenitega vrha Monte Brento. Poleg tega sva bili močno zdelani zaradi popolnoma drugačnega načina plezanja, kot sva ga navajeni, pa tudi od vseh logističnih problemov, ki sva jih ves čas reševali. Tako sva sredo izkoristili za selitev v kemp Daino v mestecu Pietramurata. Na poti do tja sva se do sitega najedli svežega grozdja, jabolk in fig, ki jih je v dolini ob tem času ogromno. V četrtek zjutraj sva se z avtobusom zapeljali do mesta Ponte Arche, kjer naju je klepetav Italijan, ki sicer s svojim kombijem prevaža kolesarje, zapeljal do izhodiščnega mesteca San Lorenzo in Banale. No, pravzaprav bi naju odpeljal še naprej, če ga ne bi Kaja odločno povlekla za rokav majice in mu s tem sporočila, da se nama zdi, da smo se že peljali mimo table s prečrtanim napisom ciljnega mesta. Poln opravičljivih besed je obrnil avto in naju odvrgel pred trgovino ter naju pospremil z besedami 'strong girls', ko je iz prtljažnika dvigoval najine ruzake. 'Strong girls' je nato postala najina mantra, ko sva z opremo za plezanje in hrano za tri dni grizli v klanec proti koči Agostini. Tako se je lepši del najinega potovanja šele začel.

Brenta Dolomiti so najzahodnejši del Dolomitov, dolina Val d'Ambiez pa najvzhodnejša dolina v njih. Ta del Dolomitov je znan po daljših dostopih in je posledično med plezalci redkeje obiskan. Izhodišče je že omenjeno mesto San Lorenzo in Banale, kjer so tudi trgovina in nekaj hotelov. Avto je možno pustiti na parkirišču pri gostilni Ristoro Dolomiti (če sem si prav zapomnila), od tam pa je potrebno nadaljevati peš. Do prve koče Cacciatore se je možno zapeljati celo s taksijem (10 evrov na osebo), sicer pa pot do koče opraviš v približno dveh urah in pol. Pot poteka najprej po ozki soteski po precej strmi cesti, nato po gozdni poti in na koncu po razgledni poti med pašniki in kravicami. Midve sva do koče potrebovali tri ure hoje, po poti pa sva se najedli malin ter se naužili razgledov, ki so bili vedno lepši. V koči me je sicer prijazna skrbnica razočarala z besedami, da še nikoli ni slišala za kislo mleko. Ko sem ji opisovala postopek izdelave, me je le začudeno gledala. Tako da boste vsi, ki si radi privoščite kislo mleko, tu ostali prikrajšani. Imajo pa seveda pivo ;) Od koče Cacciatore sva nadaljevali še dobro uro in pol do najine ciljne koče - Rifugio Agostini. Koča se nahaja v čudovitem ambientu. Leta 1957 se je eden od stolpov nad kočo podrl, balvani pa so počasi lezli v dolino. Največji med njimi se je ustavil ne več kot 50 metrov pred kočo in se preklal na pol. Nedaleč stran od koče stoji tudi prikupna kapelica. V nekaterih sektorjih v bližini koče in na omenjenem balvanu je možno tudi frikat. Oskrbnik koče je gorski vodnik, ki si vedno vzame čas za vsa vprašanja in ima zelo izčrpne podatke o večini smeri. Stene so tukaj kot na dlani in že dan pred načrtovano turo lahko naštudiraš dostop in smer. Koča je zelo dobro vzdrževana, oskrbniki so zelo prijazni, postelje so udobne, vsaka postelja ima svojo vtičnico, voda pa je čisto prava mrzla, okusna hribovska voda. Sicer piše, da ni pitna, a midve sva jo pridno konzumirali in sva bili prav tako živi in zdravi kot ostali. Pri izbiri smeri sva bili precej omejeni, saj je teden pred najinim prihodom na tem območju zapadel sneg. Zato so vse severne stene odpadle (zaradi zasneženega dostopa), odpadle so stene, kjer bi bilo potrebno sestopiti po snegu in stene, ki so bile zaradi talečega snega večino dneva mokre. Tudi naju je v krajši smer v Cima d 'Ambiez ujela voda. Name je le rahlo pršelo, ko pa je Kaja priplezala do mene, je bila popolnoma premočena. Ko sva kasneje pri sestopu gledali smer najinega vzpona, se je čez steno že valil pravi pravcati slap. Tako sva s Kajo obdelali le majhen delček teh biserov. Plezali sva precej plezane smeri, na splošno pa je možnosti ogromno in stene ponujajo tudi zahtevne alpinistične ture po smereh, ki so redkeje obiskane in manj opremljene. Presenečeni sva bili tudi nad številom plezalcev, predvsem za vikend so bila jutra pred kočo polna zvončklanja in zrenja v stene. Je bilo pa zato vzdušje v koči zelo prijetno in spoznali sva kopico čudovitih ljudi. Skupina starejših Bolzačanov naju je ob pogledu na najin klavrn kuhalnik oskrbovala s čokolado, oreščki, domačim vinom in štrudlom. Ob polni luni smo pred kočo zakurili ogenj, okoli njega pa je zadonel smeh in besede v kopici različnih jezikov. Čeprav se nismo vedno razumeli, smo se imeli prav fino. Zaradi vsega tega mi je ta konec Dolomitov prav posebej prirasel k srcu in toplo priporočam obisk tega zares posebnega delčka sveta. Možnosti niso samo plezalske, ogromno je tudi ferat in planinskih poti - za vsakega se kaj najde. V nedeljo je bil na žalost čas za slovo in po odplezani smeri je sledil še dolg sestop v dolino. Na parkirišču sva kot nalašč naleteli na najine prijatelje s koče, ki so naju nato zapeljali do mesta Molveno, kjer sva si privoščili še nočno kopanje in spanje na plaži pod milijoni zvezd. Naslednje jutro sva oropali trgovino v centru tega zelo prestižnega mesta in sončen dan zabili z lenobnim poležavanjem na plaži. Če to ni tapravi dopust! Še ena noč na plaži naju je ločila od vrnitve domov in seleče se žabe, ki so celo noč skakale čez naju, so poskrbele, da sva že ob petih zjutraj spakirali nahrbtnike in zapustili ta kraj. Cel torek sva se nato prevažali do Ljubljane, kjer sva utrujeni, a s čudovitimi spomini sklenili, da se takole spontano študentsko potovanje res izplača in da ga bova zagotovo še ponovili.