Tokratni cilj je bil osvojiti Kokrsko Kočno o Jugozahodnem grebenu (Zelo zahtevno brezpotje, z II stopnjo poplezavanja po grebenu), ki velja za eno lepših grebenskih prečenj v Kamniških.
Zloveščega jesenskega jutra oz. ko je bilo še temno kot v rogu, sem pobrala Matejo in oddrveli sva proti Kranju, kjer naju je že čakal Timi, ki je bil tokrat začuda brez energije, zato sem vlogo glavnega kočijaža tokrat prevzela kar sama. Bližje smo bili Suhadolniku (naše izhodišče), bolj je kapljalo, zunaj pa še ni bilo ne sluha ne duha o dnevni svetlobi, zato smo se odločili, da še za trenutek zadremamo.
Mali hrošč na žalost ni dopuščal prevelikega udobja, zato smo, ko je ura odbila 7.00, zarinili v breg. Sprva smo do krnice Suhi dol sledili markacijam, nato pa se je začela pustolovščina. Grizli smo po strmi vlaki, a kaj kmalu smo se odcepili na komaj vidno stezico. Lahko rečem, da moraš imeti za to, da jo opaziš, kar bujno domišljijo. Dokaj kmalu smo se zaleteli v visok skali zid in v tistem trenutku je bil zame čas, da si zalepim »flajšter« na desno peto, za tisti nastajajoči žulj. Potem po levi strani gozda naprej, vse do čistine, kjer me je zmedla dokaj vidna potka, zato sem ji sledila. Moj šesti čut je malce ponagajal, saj je sledil Oviratlon, naleteli smo od podrtih dreves, manjših skalnih skokov, do kopriv, ki po starem ljudskem izročilu delujejo antirevmatično. Ponovno smo se znašli na čistini, ki se je zaključila s steno, Timi je imel dovolj mojega iskanja kozjih stezic, zato je zadevo vzel v svoje roke. Nekako (gor, dol, levo, desno) smo se ponovni znašli na prvi 70 % (naklon le te) jasi, od tod smo jo ubrali kar navzgor. Timi mi je v šali rekel, če najdem leseno lestev z opisa, dobim pivo, ni minilo 5 minut, ko sem se že ponosno smehljala in s prstom kazala, na to kar je ostalo od lojtre (v dolini žejna ne bom). Čez manjši skalni skok, smo zopet sledili kozjo sled in se ponovno izgubili. Tim in Mateja sta jo ubrala v levo, sama pa sem šla preverit, če so prehodi kej lažji po desni. Kljub temu, da smo se za kratek čas ločili, smo se z glasnim vpitjem ponovno našli, vmes je začelo za nameček še snežiti. Ob ponovnem snidenju, smo se v čudni tišini prebijali čez ruševje in strme trave. KONČNO smo ugledali veleslavno škrbino, kjer naj bi bilo sodeč po opisu naših orientacijskih težav konec, kar odneslo nas je gor. Po kratkem predahu in občudovanju prelestne narave in v modrino obdane Julijce, smo le zagrizli naprej v skalni greben, kjer smo uzrli tudi prvi možic. Sledilo je poplezavanje po krušljivi skali, ki ni preseglo II stopnje. Za nameček je našo odisejo začinil sneg in led, ki ga je bilo z višino zmeraj več. Vse skozi nas je spremljal pogled na Krvavec in Kalški greben.
Premagali smo greben in stopili na vrh Na Križu, kjer se nam je razkrilo podrto severno pobočje Kočne in preostanek grebena. Nič kaj preveč se nismo obotavljali, saj je bril leden veter. Malo pod grebenom, čez krušljivo poličko, smo prečili do manjše škrbine, kjer se je odprl pogled na zasnežen Grintavec, od tod pa do zajel in do vrha Kočne. Sledil je še najbolj tečen del – sestop, pri katerem smo se zaradi snega na zaledenelih poličkah lovili, kot mornarji na razmajani barki. Ko smo stopili na melišče, je naš korak ponovno postal lahak, kot korak poskočnega gamsa. Sledil je še sestop po udobni potki in občudovanje te prelepe jesenske pokrajine, ob kateri ti zaigra srce ter zasluženo pivo. Priznam, da sem ponovno začela ceniti udobje uhojenih in markiranih poti.
Greben je res prečudovit, vendar vsak, ki se ga bo poslužil, naj se zaveda, da je v gozdu res pravi labirint, od škrbine naprej je iskanje naravnih prehodov lažje, možicev v pomoč skoraj ni oz. se pojavi sem ter tja kakšen, na grebenu.
