Krobath Metzger je bil letos že kar nekaj časa v planu. Vreme je bilo celo poletje kot nalašč za to smer a nekako so drugi načrti prevladali. Končno sva se odločila, da jo napadeva, a glej ga zlomaka, ravno na ta isti dan se je za turo odločila tudi naša Alpinist-ka z dvojno navezo. Alpinist-ka se je odločila, da bo na pod odrinila že v petek zvečer in prespala tam nekje.
Ker Špela ne mara čakat v vrsti je predlagala, da se dobiva v Vodicah ob 3:45. Ja, to je sredi noči. Jaz sem v avto poleg plezalne opreme spakiral še dve kolesi. V trdi temi, ko je čas za najslajši spanec, res odrinem od doma. Tudi v doline Mrzle vode je še trda tema, ko se presedeva na kolesi. Cesta se kar vleče in obtežena z nahrbtniki se kar dobro ogrejeva. Ko cesta postane prestrma, kolesi pospraviva v gozd in nadaljujeva peš. Alpinist-ko srečava ravno ob jutranji kavici. Hiter pozdrav in nadaljujeva. Na poti me preseneti lep v soncu svetleč bivak, v njem pa še eno presenečenje, ČAO naveza, ki je bila tudi namenjena v isto smer. Začela se je dirka za prvi štartni položaj. Se mi zdi, da se je v vseh prebudil tekmovalni nagon. Šlo je za sekunde. In če je pravica na svetu, zmaga najboljši. Tako sva s Špelo vstopila prva. Juhej! Smer se začne z lažjo prečko v desno, potem pa prvi previsek za ogrevanje in pod zloglasni sluzat kamin, ki je glede na zaporedje raztežajev pripadal meni. Hm! Glede na informacije, ki sem jih dobil sem se odločil, da nahrbtnik pustim na dnu kamina in ni mi bilo žal. Kljub suši je še vedno sluzast. Vsaj spodnji del, kjer sta na srečo dva lepo postavljena klina in tudi stopki so dobri. Potem sem se pa zagozdil in mojih kosti nisem mogel več obrniti. Ker ima smer že prosto ponovitev, mi to ni izziv in sem se poslužil nameščenih prusikov. Na srečo ni treba po kaminu do vrha ampak ima ta lep izhod po suhi razčlenjeni skali. Skala v naslednjem raztežaju je bolj slabe kakovosti, tako da sem se že spraševal od kod Miheličevo opevanje. Potem se pa začne tista lepa, kompaktna skala, kjer res vse drži. Dva raztežaja sta še bolj položna potem pa se postavi pokonci. Tudi znamenita prečka poteka po strmi in razčlenjeni steni. Prehod na raz je lažji in potem proti vrhu naklonina in z njo težave popuščajo. Skala je ves čas odlična tudi s pravimi »Dolomitskimi« ušesi. Midva sva smer zaključila na travnati gredini, ki ponuja lahek sestop po Kugyjevi polici. Kot vedno se mi je tudi ta sestop vlekel v neskončnost. Kolo v gozdu je bil pravi balzam. Zvizzz in že sva bila pri avtu. Ker je šesti vročinski val tega poletja še kar trajal, se je prileglo še kopanje v Rablju.