Ni najbolj alpinistično, ampak takšna je realnost oz. če si sposodim oceno KA PZS za leto 2019: "... dostikrat uspešnejši po družabni plati kot po kakovosti vzponov." :)
Obljubil sem, da bom nekaj napisal o fini gruzijski hrani in pršiču. Takoj po novem letu smo se z mešano ekipo (Peter, Janez, Tomaž, Tomaž, Boštjan in Irena iz Velenja ter Mateja iz K. Bele) odpravili na turno smuko v Mestio v Gruziji. Ker imamo tam poznane ljudi, smo hoteli povsem mimo znanih agencijskih aranžmajev izkusiti kaj ponuja regija Svaneti. Gruzija slovi kot dobra turno-smučarska destinacija, kaj pa se najde tudi za kulturne sladokusce. Na letališču Kutaisi se nas je sedem potnikov in voznik stlačilo v zmogljivi družinski Mitsubishi Delica 4x4. Avto in strešni prtljažnik smo naložili do skrajne mere ter se čez pusto urbano nižino Kolkheti odpeljali proti severu po dolini reke Enguri v hribe. Ceste so solidno vzdrževane, ljub temu pa strmina in zemeljski plazovi občasno poskrbijo za rahlo vznemirjenje. Mestia je znana po starih družinskih kamnitih stolpih, ki se dvigajo nad mestom in mu ob gorski kulisi dajejo značilno podobo. Regija je bila v preteklosti tudi po več mesecev zaradi zimskih razmer odrezana od sveta in je razvila samosvoje kulturne običaje. Mesto skriva tudi gruzijski etnografski muzej in druge posebnosti, vse pa se pripravlja na veliki turistični val, ki bo zagotovo sledil že čez nekaj let. Zaradi občasnih izpadov elektrike, ki je v tej dolini zastonj, nas je lokalna družina namestila v zgornje nadstropje svoje domače hiše. Domača gospodarica in babica sta poskrbeli za gostoljubje in odlično kuho za pravoslavni Božič, zjutraj pa sta nam pripravili tudi popotnico za hribe. Žal nas je pričakala za ta letni čas in za ta opevani konec Kavkaza nekoliko skromna snežna odeja. Na turne smuke smo se odpravljali z naturaliziranim Slovencem po imenu Mate, ki je od rane mladosti odraščal na teh planinah in dobro pozna okoliške grebene in razmere. Na divjih gorskih cestah smo se lahko prepričali tudi v njegove vozniške sposobnosti. V enem tednu smo opravili turne smuke na Detsili, prelaz Guli, jezera Koruldi in prelaz Laila (Laichala). Dosežene nadmorske višine so se gibale od 2.500 do 3.000 m, snežne razmere pa od domače uležane klože pa do slabega metra pršiča, v katerem smo tudi iskali izgubljene smuči. Na panorami nad temi grebeni v jasnem vremenu kraljuje na severu prelepa Ushba in na vzhodni strani doline Tetnuldi. Smuka je bila solidna do dobra, medtem ko lahko lokalno kulinariko in vino amatersko ocenim kot odlično. Za morebitne resne vzpone nad 3.000 m nismo imeli ne resnih načrtov, ne časa, ne prave skupinske kondicije ali volje. Na pot domov nas je nato pospremilo – sneženje.
Najugodnejši letalski let (vključno s smučarsko opremo) je s prevoznikom Wizz Air iz Budimpešte v treh urah neposredno v Kutaisi in potem pozimi skromnih šest ur vožnje po delno pomrznjeni cesti do Mestie.
Prehrana in pijača v gostinskih lokalih je lokalna, kvalitetna in cenovno ugodna.
Kupil sem dve topografski karti območja ter jih predal v hrambo načelniku.
