Pa je le za nami. Dolgo pričakovani izpit alpinistične šole namreč. Zaradi Covid-19 je bil namreč prestavljen za nekaj časa. Pred tem smo konec maja in začetek junija seveda imeli še dve turi, prvo za učenje novega manevra in drugo za ponavljanje. Tečajniki smo krajši čas do izpita vzeli skrajno resno, in tako se je na ferajnu skoraj vsak dan lahko srečalo nekaj navez, ki so vadile vse potrebne manevre.
Na dan izpita je bilo že v avtih mogoče čutiti nekaj napetosti. V glavah smo preverjali zadnje detajle in nejasnosti pri manevrih, ter se spraševali ali moramo na izpitu res prikazati tudi napenjalni vozel, kot se je med tečajniki v razvedelo večer prej. A ker tega vozla ni v Alpiročniku, nam ga na koncu ni bilo potrebno pokazati. Nič pa ne škodi, da smo se ga vseeno naučili.
Sam potek izpita je bil zelo tekoč, zahvaljujoč Željotu in njegovemu pomočniku Boru, ki sta skrbela za koordinacijo, da nikoli nismo dolgo čakali na naslednjo prosto točko. Vreme nam je tudi služilo, in nas je le nekajkrat poškropilo. Na koncu smo bili tako tečajniki kot ocenjevalci že malo utrujeni od celodnevnega izpita, a smo si energijo hitro povrnili na zaključnem pikniku, kjer smo tudi izvedeli težko pričakovane rezultate izpita. Ob ognju se je piknik zavlekel v noč, delali so se plani za plezanje naslednji dan in pripovedovale zanimive plezalne dogodivščine.
Do jutra nas je vztrajalo le še 5 tečajnikov ter približno 10 ostalih železničarjev. Vsi tečajniki smo bili dogovorjeni z navezami za plezanje, a vremenska napoved ni bila najboljša. Kljub temu se naslednji dan z optimizmom odpravimo proti Kamniškemu sedlu. Že na poti nas vreme spravi bolj na realna tla, da ta dan zaradi močnega vetra in občasnega dežja, ne bo mogoče plezati. Po dobrih dveh urah hoje se naberemo ob čaju v koči ter opazujemo bližnje stene Planjave, kjer smo imeli plane plezati. Vremenska napoved kaže na rahlo izboljšanje ob 14.00, kar je šele čez dolge 4 ure. Kruh si je res želel plezati, če smo že prišli do gor, zato se odpravi preveriti do vznožja stene, ali so tam mogoče vsaj malo boljše razmere. Glede na to kako hitro je prišel nazaj in s kakšnim nasmeškom na obrazu smo takoj vedeli, da ni tako slabo. V hipu se spet dogovorimo za naveze. Tokrat le dve od treh planiranih. V eni smo bili jaz, Dino in Metek, v drugi pa Kruh, Žličko in Klara. Izkušenejši so bili takoj spakirani, ostali smo manjši zaostanek poskusili nadoknaditi do vznožja stene. Vendar pa je Kruha in Metka pretežko ujeti.
Mi smo plezali Svetelove (III, 170m) z Metkovo malo težjo varianto v osrednjem delu, druga naveza pa Majsko (IV+, 130m). V smeri smo se lahko prvič seznanili kako zares poteka plezanje v skali in zakaj so pomembne vse podrobnosti, ki smo se jih učili v alpinistični šoli. Med plezanjem smo imeli še nekaj oteževalnih okoliščin zaradi močnega vetra in nekaj kapelj dežja, ki je drugi navezi nagajal ravno v raztežaju v kaminu, kjer je bilo potrebno stopiti samo na trenje. Obe smeri sta nam bili zelo všeč. Na koncu smeri obeh sledi še lep spust po vrvi. Druga naveza je spust podaljšala do konca po Centralni smeri, in tako v steni naredila še dve novi sidrišči za spust. Sledil je še sestop v dolino in analiza ob pici ter cedeviti.
Na koncu bi se v imenu tečajnikov še enkrat rad zahvalil vsem inštruktorjem, alpinistom, predavateljem in ostalim pomočnikom, ki so si med letom vzeli čas za učenje novih generacij alpinistov. Še posebna zahvala gre Robiju in Željotu, brez katerih se stvari ne bi odvile tako tekoče. Hvala vam.