V zadnjem tednu julija sem se udeležila plezalskega tabora AO Lj Matica, ki se je odvijal v narodnem parku Gesause v Avstriji, do koder je celo manj vožnje kot do Paklenice. Utaborili smo se v kempu Forstgarten pod mogočnimi severnimi ostenji gora Planspitze in Peternschartenkopf. V omenjene stene lahko dostopaš iz kempa (brez dodatnih voženj), do prve trgovine je približno 15 minut vožnje, do najbližjega frikališča slabih 10 minut, le 5 minut hoje pa je potrebne da se ohladiš v reki, ki teče skozi dolino.

Prvi dan smo že precej zgodaj štartali iz Ljubljane, kjer smo morali najprej 2x zložiti vso prtljago in se šele nato odpeljali proti našemu cilju. Turobnemu vremenu navkljub smo se podali v južno steno gore Kalbling, do katere nas je čakal kratek enourni dostop. Naslednje pol ure smo porabili za poplezavanje (II-III) do začetka smeri Waidhofnerwerg (V+, 200m). Kaja se je zapodila v prvi raztežaj, ki naju je presenetil s svojo težavnostjo. Tudi skala se nama sprva ni zdela pretirano kvalitetnejša od slovenske. Takoj se je v nama prebudilo prav posebno spoštovanje do stene in naju postavilo na realna tla glede najinih plezalskih načrtov za prihajajoči teden. Smer je bila sicer precej dobro opremljena, le na nekaterih delih, kjer si človek ne bi želel pasti, ni bilo možno niti zabiti klina niti nastaviti kakšnega drugega varovanja. Plezanje je bilo večinoma precej zračno in izpostavljeno, gneče v steni pa ta dan na srečo ni bilo. Na grebenu sva pospravili opremo in se v suhem vremenu najprej po grebenu povzpeli na vrh, nato pa po prijazni planinski poti sestopili do avtomobila. Med potjo sva molče zrli v okoliške hribe, ki so nama dajali občutek domačnosti s svojimi zelenimi gozdovi in sivimi stenami.

Naslednji dan sem v navezi z Nušo vstopila v smer Steyrerweg (IV+, 300m) v steni Festkogla. Do izhodišča v Johnsbachu (mi smo kraj krstili za Janezov potok) smo se že zgodaj zjutraj zapeljali z avtom (20 minut vožnje iz kempa) in pričeli s triurnim dostopom. Mi smo hodili mimo visokogorskih pašnikov, slapu, mimo gozdnih jagod in plezalcev, ki so prespali v gozdu, mimo nas pa so hitrih korakov hodili vsi ostali plezalci, ki so se podajali v okoliške stene. Dostop je bil ves čas lepo označen, tako da orientacijskih težav nismo imeli, sicer pa po približno 40 minutah hoje zagledaš steno in dileme, kam je treba, ni več. Dobre pol ure pod steno smo si nadeli čelade in začeli z zadnjim delom dostopa – poplezavanjem po strmih travah in šodru, ki pa je vsaj kompaktnejši kot pri nas. Kmalu se je od sten zaslišal odmev pesmi Veseli pastir in kaj kmalu smo ugotovili da nas je dohitela še ena naveza našega klape, ki je iz kempa sicer štartala precej kasneje kot mi. Jah, v formi pač še nismo bili. Tako smo bili na koncu kompletni, vsaka naveza se je podala pod svoj delček stene in si ogledovala nekam vlažne prve raztežaje. Sonce so kmalu zakrili koprenasti oblaki, tako da nam med plezanjem ni bilo vroče. Smer v kateri sem plezala, je ponujala odlično plezanje po kompaktnih luskah in platah. Tu in tam se je našel kakšen klin, celo kakšen sveder, večinoma pa sva uporabljali frende, za katere se nama je zdelo, da držijo precej bolje kot v domačih pokah. Težav z orientacijo nisva imeli, saj je bila linija precej logična, zato nama ni preostalo drugega kot da blazno uživava v konstantnih štiricah.  V zadnjih raztežajih so naju oplazile prve dežne kaplje. Pri izstopu smeri sva naleteli na Kajo, Katjo in Žigo in skupaj smo v megli in dežju pričeli s sestopom. Najprej smo se po grebenu med lahkim poplezavanjem povzpeli na vrh gore, nato pa sestopali po nenavadno pustem svetu škrapelj in žlebičev. Sestop je bil sicer sprva lepo označen z velikimi rdečimi markacijami, ki pa so se kmalu izgubile in po občutku ter s pomočjo možicov smo se počasi spuščali. Na trenutke se je zdelo, kot bi hodili po drugem planetu. Vse okoli nas je tihoma klokotalo, saj se je dež pretakal po žlebičkih, ki jih je izklesal v skalo, po kateri smo hodili. Po dobri uri pazljivega spuščanja smo končno naleteli na planinsko pot, ki nas je nato po blatnih kravjih stopinjah pripeljala do avta. Popoldne se je v kempu ponovno pokazalo sonce in vsi zadovoljni smo po trati razvlekli premočeno opremo – jasno je bilo, da bo sledeči dan namenjen predvsem sušenju mokre opreme.

Rečeno storjeno – tretji dan smo posvetili sušenju opreme, hrani, kopanju, nekaj pa tudi frikanju v bližnjem plezališču. Zvečer smo seveda ponovno kovali načrte. S Kajo so naju popolnoma navdušile slike plezalcev v vodničku, ki so pozirali v platah s škrapljami. Samo en pogled je bil dovolj in takoj sva vedeli kaj hočeva. V hipu sva se odločili, da kljub vroči napovedi napadeva južno steno gore Kleine Odstein. Žiga naju je deset minut kasneje, kolikor sva jih porabili za pakiranje, ob desetih zvečer prijazno odpeljal do izhodišča, saj »siroti mili jeri« nimava avta, s katerim bi se naslednji dan lahko odpeljali do tja. Nenavadno lahkega koraka sva do enajstih zvečer, ko so nad nama že sijale zvezde, grizli v klanec in si tako prihranili uro dostopa. Postlali sva si na mehki travi – Kaja se je pozni uri navkljub požrtvovalno lotila pletja kopriv in nama tako ustvarila prav prijetno zaplato trate, kjer sva prespali noč. Pred spanjem še en Očenaš, da naju do jutra ne bi poteptale krave, nato pa v gate in v spalko. Naslednje jutro sva ob petih že pridno načenjali tisto nekaj malo hrane in vode, ki sva jo uspeli spraviti v že tako prepolne nahrbtnike in hajd pod steno. Tokrat kolena niso tako hudo grizla v klanec in v dobri uri sva že iskali vstop v smer. Bolj slabo poznavanje nemščine naju je stalo nepotrebnega »šetkanja« po zoprnem melišču a sva prvi štant kmalu le našli. Vstopili sva v smer (spet) Waidhofnerweg (V, 500m). Ko sva pričeli s plezanjem, je bila ura pol osmih, nama pa je bilo že grozno vroče. Smer ima navrtana sidrišča in kar nekaj svedrov. Plezanje poteka po platah in čudovitih škrapljah, kjer so možnosti varovanja tako rekoč ničelne, zato se moraš večinoma zadovoljiti z enim ali dvema svedroma na cug. Vendar človek v tej smeri res nima časa, da bi se preveč sekiral, saj je plezanje čudovito uživaško. Nekje v zgornjem delu stene sva doživeli tudi selitev celega roja nekakšnih gorskih čebel, ki so nama vsaj za trenutek zakrile pripekajoče sonce. Usta so bila večino časa suha, noge pa so pekle kot hudič. Zadnjih nekaj raztežajev sva noge le še vlekli za sabo – plate nama res niso ostale dolžne! Zadnji raztežaj me je pripeljal v prvo senco po 6 urah plezanja po žgočem soncu in tokrat je pel klin – štant naj bo v senci pa pika. Sprva sva se posenčili, nato pa v ovinku sestopili do prejšnjega, zadnjega navrtanega sidrišča. Precej avtomatizirano sva potem abzajlali po smeri vzpona in ob grmenju prispeli na melišče pod steno. Vode nama je že zmanjkalo in obupano sva lizali zadnje kaplje s Kajinega meha. Hitrih korakov sva odbrzeli še po spalno opremo in se nato s prvimi dežnimi kapljami vrnili v dolino. Zvečer je bil v kempu cel ur nebes – tisto noč smo spali na luksuznih vodnih posteljah in se celo noč bali utopitve. Midve s Kajo pa sva sklenili, da se je kljub nemogoči vročini tura definitivno splačala, saj je bilo plezanje po nenavadno oblikovani skali res nadvse prijetna izkušnja.

Dan po tem je sledilo počivanje, še naslednji dan pa je bil za nekatere izmed nas ponesreči spet restič, ki pa je pravzaprav zelo prijal in smo ga lepo izkoristili v plezališču.

Vreme je obetalo še dva dni čudovitega vremena in tako smo se v petek zjutraj Mirjam, Erko in jaz ter naveza Nuša-Denis podali pod severno steno Peternschartenkopf v smer Nordwand (V+, AO, 450m). Denis se je v zanosu, da bi pobral čim manj klopov, zapodil čez gmajno, zato je naša naveza kmalu ostala zadaj. Dobri dve uri smo spet grizli v klanec in sopihali, malo že utrujeni od preteklih dogodivščin. Do začetka smeri je potrebno lažje poplezavanje po kompaktnem svetu. Prvi raztežaji so bili sicer še rahlo mokri, a so nas vseeno navdušili z lepim plezanjem. V prvih treh cugih smo se podružili z dvema mladima Avstrijcema, ki sem ju jaz polna zaupanja vanju prijazno spustila naprej, misleč da sta hitra in bosta kot bi mignil odbrzela naprej. Mirjam me je streljala z očmi in kmalu sem tudi sama sebe v mislih preklinjala, saj nista bila fanta kljub mladostniški zagnanosti nič kaj hitrejša od nas. S prvo tretjino smeri sem opravila jaz, z drugo Nejc, zadnje raztežaje pa je potegnila Mirjam. Smer nekaj časa preči v desno, nato pa zavije naravnost navzgor. Tudi tokrat je bila celotna smer zelo lepo opremljena in je ponujala čudovito plezanje v kompaktni skali, z mogočnimi razgledi in tokrat ravno pravšnjimi temperaturami. Kot v vseh smereh do sedaj, smo bili v smeri sami in je bilo zato plezanje tekoče in brez zastojev. Z vrha je sledil več kot tri ure dolg sestop okoli hriba nazaj v kemp. Psihično najtežji del sestopa je hoja po ravnem po makadamski poti nazaj do kempa. Žiga in Kaja sta dan prej podrla rekord in s tem delom poti opravila v 29 minutah. Seveda se je v nas prižgala tekmovalna žilica – za tempo smo si nastavili Kekčevo pesem in zavrteli štoparico. Popolnoma premočeni in s skoraj izpahnjenimi kolki smo do šotora prispeli z novim rekordom. Nekako se je pač treba zamotiti.

Sobota je bila zadnji dan, namenjen plezanju. Dve babji navezi, Mirjam-Nuša in Kaja-jaz smo se podale v zahodno steno Kalblinga. Četudi je bila smer, ki smo jo preplezale (Pelikan-Riebe, IV+, 200m) kratka, prav tako pa dostop do nje, smo si za turo vzele cel dan in uživale v druženju, plezanju in predvsem zadnjem dnevu v objemu teh čudovitih gora, ki so nam en teden dovolile, da odkrivamo njihove najlepše in najbolj čarobne kotičke. Ta dan je bil tudi prvi z neprijetno izkušnjo vodičev in njihovih klientov v steni. Ker smo se v celem tednu plezanja navadile, da smo bile v smeri same, nam je bilo čakanje v smeri, ki smo si jo sprva izbrale, popolnoma odveč, zato smo na koncu opravile »podgrebensko prečenje«, kot smo kasneje poimenovale zgoraj omenjeno smer saj smer prečka večino smeri v steni in izstopi na nasprotni strani stene kot vstopi. Sledilo je še grebensko prečenje po lahkem svetu do vrha in prijeten, razgleden sestop v dolino, ki ni minil brez petja.  

V nedeljo smo se polni lepih vtisov in prijetno izmučeni spakirali in odpravili proti domu. Verjamem da je bil marsikdo v kempu našega odhoda vesel, saj smo bili precej glasna druščina. Zjutraj so sicer še padale ideje o nedeljskem plezanju v Kotečniku, realen izid teh blazno optimističnih načrtov pa so bili polni želodci v gostilni Štajerski hram in za nekatere še dodatno polni trebuhi trojanskih krofov.

Na kratko povzeto o plezanju v Gesauseju – dostopi do sten so večinoma daljši, velikokrat je potrebno poplezavanje že samo da prideš do pod smeri. Smeri so se mi na splošno zdele malenkost težje kot so bile ocenjene, so bile pa smeri, ki sem jih plezala jaz, dobro opremljene (svedri, klini). Za tiste bolj resne pa se seveda najdejo tudi bolj resne alpinistične smeri, kjer smeri niso opremljene s svedri in kladivo poje pogosteje. Vid in Denis sta se na primer podala v eno tako smer v severni steni Planspitze, imenovano Rote Rinne (V, 600m) in jo zelo pohvalila. Predvsem poseben užitek nudi prijazna, nenavadno kompaktna skala. Če se podate v te konce, ne smete izpustiti plezanja po škrapljah, ki so mene vsekakor najbolj navdušile. Skratka, naj zaključim že tako predolg zapis - hvala goram in predvsem dobri družbi za še en prekrasen teden in nova doživetja! Naj živi plezarija, naj živijo plezalski tabori!