Teden druženja v Dolomitih je minil prehitro, zato sva se s Klaro, skupaj z Jano in Borjo, odpeljali preko vroče italijanske nižine vse do Francije. Vse od Briancona pa do kempa v dolini Ailefroide, kjer smo se utaborile in nato še cel teden, se nisem mogla načuditi naravi, ki nas je obkrožala. Popolno nasprotje Dolomitom – črna, granitna skala, borovci in petje škržatov v travi. Nekakšno visokogorje s pridihom provanse. Skratka, čudovito. Midve s Klaro sva se s svojim šotorom utaborili med Matičarji, Jana in Borja pa sta si našli bolj zaseben prostorček. Kemp je bil nabito poln ljudi različnih evropskih narodov. V nizko ceno nočitve wc papir ni vštet! Na stranišče si zato vedno šel dvakrat – prvič, ko te je tiščalo in drugič kmalu zatem, ker si se moral vrniti po wc papir. Tudi higienski standardi so zelo skromni. Na enem koncu skupnega korita si je nekaj ljudi umivalo zobe, na drugem pa smo pomivali posodo. Če smo imeli srečo, se je našel požrtvovalni junak, ki je iz odtoka izbrskal ostanke kakšnih stotih kosil. Ima pa zato kemp prav posebno vzdušje – zjutraj in čez dan žvenketanje plezalske opreme, zvečer zvoki kitare ob spremljavi ognja. Dan za dnem.
Od svojega šotora se lahko odpraviš praktično kamorkoli – frikat, bolderirat, plezat večraztežajke, hodit v hribe, plezat v hribe, v trgovino,…Tako sva se s Klaro prvi dan namenili v 15 minut oddaljeno frikališče z namenom, da se navadiva na granitne plate. Naj omenim samo, da je uvajanje trajalo dobršen del dneva in da sva na koncu prišli do zaključka, da ko ne veš več kaj bi in te grozno šuta v noge, ni druge kot da pač zahodiš. Pa gre. Nekako čudežno se ti uspe obdržati na tistih tankih konicah plezalk in sam sebi se čudiš da še nisi padel. Naslednjega dne sva se za tamkajšnje standarde zelo zgodaj (ob sedmih) zapodili v, od našega šotora, 40 minut oddaljeno steno Palavar, kjer sva splezali navrtano smer Les flots (400m, 5c). Rečem lahko samo – uživancija. S sedmimi abzajli sva bili nazaj pod steno. Ob sestopu sva se posladkali z jagodami in nekaj borovnicami, ki jih je v tistih krajih obilo. S tem dnem pa se je zaključilo nepretrgano obdobje lepega vremena, ki naju je spremljalo vse od odhoda iz Slovenije, ki je trajalo več kot en teden. V sredo sva se na ta račun hvaležno naspali. Celo dopoldne smo pod skupno plahto ob škrebljanju dežja pili kavo in kovali načrte za prihajajoče dni. Četudi je bilo vreme napovedano bolj kislo. Nekje sredi dneva so se oblaki nenadoma razkadili, posvetilo je sonce in kemp je oživel. Klara, Borja, Jana in jaz smo preostanek dneva namenile obisku koče Sele.
Čudovit, jasen četrtek sva s Kajo (AO Matica) preživeli v Points de Cineastes, kjer sva preplezali smer Le Vieux Piton (6a, 300m). Ob petih zjutraj sva skupaj z našim Nejcem in Mirjam (AO Matica) štartali od koče Madame Carle (10minut vožnje iz kempa). Poznalo se je že, da je noč daljša, saj so nam še slabo uro pot kazale čelke. Okoli nas so se prebujali visoki hribi in v prvem jutranjem soncu so se lesketali ledeniki. Povsod okoli nas se je pretakala voda – tukaj te res ne skrbi da boš žejen. Po slabih dveh urah hoje smo prispeli do Refuge du Glacier Blanc, ki je sicer tudi eno od izhodišč za vzpon na priljubljeni Ecrin. Še ura hoje po zoprnem melišču in prišli smo pod steno. Nase smo navlekli vse kar smo imeli in s Kajo sva, ko sva čakali da Mirjam in Nejc, ki sta vstopila prva, splezata prvi raztežaj, postali ledeni kocki. Hrepeneče smo pogledovali na drugo stran doline, kjer so sončni žarki oblivali stene. V tretjem raztežaju, ko se smer približa razu, smo bili tudi mi počaščeni s soncem. Končno smo lahko popolnoma uživali v plezariji, ki je bila res čudovita. Smer ponuja plezanje po strmih granitnih platah, nekaj časa plezaš po razu, sledi nekaj raztežajev zračnih prečk in že si na grebenu. Smer je navrtana do grebena (1. stolp), vmes smo se poslužili še kakšnega frenda. Iz prvega stolpa sva abzajlali v škrbino, kamor pripelje tudi normalka, kjer sta mimo naju švignila dva Francoza v zimskih čevljih. Najin cilj je bilo še prečenje grebena do 6. stolpa, do koder naju je čakalo še nekaj cugov plezanja in nekaj lažjega poplezavanja. Greben ni bil več opremljen s svedrovci. Na drugem stolpu sva padli v prometni zamašek. Francozinja v navezi pred nama se je ustavila sredi prečke in ni upala ne naprej ne nazaj. Poleg tega sta naju dohitela in prehitela Vid in Maša, ki sta Francozoma pomagala splezati do naslednjega štanta. Vse skupaj je trajalo precej časa in s Kajo sva se začeli spogledovati. Nato sva se spogledovali z dolino, v steni pod sabo sva iskali možnosti abzajla in jih tudi našli. Pri naslednjem štantu je skupaj s Francozi in Vidom sledil posvet in strinjali smo se, da gresta Francoza z nama s Kajo pod steno, ker nista imela primerne opreme, da bi sama nadaljevala v katerokoli smer. Bila sta prijetna družba in po treh abzajlih smo bili vsi skupaj na varnem pod steno. Sestop v dolino je bil le še prijetna tortica na češnji temu čudovitemu dnevu v čudovitem ambientu. Greben pa naju še vedno čaka tam, da ga nekoč do konca splezava!
Noč na petek je bila polna grmenja in dežja, celo toča je padala. Nama s Klaro se je nad glavo celo noč pasla podgana, ki se je mastila z najinimi bananami. Naslednjega jutra je bilo vreme še vedno turobno in kar naenkrat je padla odločitev, da gremo domov. A žeee? Jah, vreme je bilo kislo in tako smo dvourno obdobje sonca porabili za pakiranje. Klara, ki je imela 'drugega prevoznika' je bila prisiljena v selitev v drug šotor. Tam je ostala do nedelje in se preizkusila še v bolderiranju. Z Denisom (AO Matica) je v petek preplezala še smer Raclure-Mou du cul un jour (180m, 5c), kjer ju je zajelo neurje s točo. Posušila se menda nista vse do vrnitve domov.
Tale prispevek je mogoče tudi prikrita spodbuda, da bi se morda, morda naslednje leto na skupni tabor odpravili v čudovito dolino Ailefroidensko. Poleg letnega plezanja bi se lahko lotili tudi kakšne ledeniške ture. Možnosti je ogromno. Vina in sira pa tudi :)
