Člani Alpinističnega odseka Železničar smo letos za tradicionalni poletni tabor v Dolomitih izbrali novo lokacijo, Val di Fassa, dobre štiri ure vožnje iz Ljubljane. Tabor smo postavili v kampu v Pozza di Fassa, od koder smo se namenili napadati Rosengarten, pa tudi skupino Sella. Družinski kamp v omenjenem kraju nam je namenil večjo parcelo z nekaj drevesi in šotori so pričeli rasti kot gobe po dežju (izraz, ki sem ga v nadaljevanju tabora obžaloval).
Takoj po prihodu smo doživeli razočaranje, da bo vremensko stabilna nedelja zaznamovana z zaporami prelazov zaradi kolesarske dirke. Kljub temu smo dan izkoristili, večinoma v skupini Sella, tudi za plezanje nekaterih daljših smeri. V nadaljevanju tabora nas je na realna tla postavilo bolj deževno vreme, kot se za Dolomite spodobi. V ponedeljek je dve navezi na sestopu ujela sodra, dan kasneje pa je imelo kljub primerno izbranim krajšim smerem tovrstne težave več navez. Izrazito premočena se je v kamp vrnila naveza izkušenega starejšega pripravnika in letošnjega tečajnika, ki sta vedrila v steni in se potem v dežju spuščala ob vrvi. Nekoliko neudobno, ampak bogato z izkušnjami. Na srečo se stene v Dolomitih relativno hitro sušijo in vsakodnevne grožnje »jutri grem raje v toplice« so ostale bolj pri besedah. Mokri so bili večinoma kamini, zato smo se jih izogibali. Šalce do zapestij v lepih in izpostavljenih štiricah pa so izvabljale kisle grimase na obraze tistih, ki so jih z navdušenjem grabili – v njih se je namreč nahajala kremna župca blata in vode, pri kateri je bilo mokanje v magnezij brezpredmetno.
V preostanku tedna smo plezali praktično vsak dan razen v četrtek, ko je bilo vreme preveč nestabilno in so pametni čas namenili počitku, malo manj pametni pa kolesarjenju, ki je mišicam namenilo nekoliko neprijetne količine mlečne kisline. Pragmatično smo izbirali smeri s krajšim dostopom in sestopom in ob tem vzdihljaje pogledovali proti skupini Rosengarten. Večeri so minevali v kampu pod improviziranimi strehami ob kovanju plezalnih načrtov, igranju kitare in tradicionalnih palačinkah. Zadnji vikend se je vreme odločilo sodelovati in padle so lepe, daljše smeri, žal pa je padel in se lažje poškodoval tudi naš član. Vse se je sicer dobro izšlo, smo se pa ponovno spomnili reka našega izkušenega člana in alpinističnega inštruktorja Robija, da »alpinizem ni turizem«.
Na taboru so se nam pridružili tudi prijatelji drugih alpinističnih kolektivov, ki so druženje in kombinatoriko navez popestrili, stkale pa so se tudi vezi za prihodnje vzpone.
Tabor je sicer dosegel namen razvoja kadrov in spodbujanja napredovanja po alpinističnih nazivih. Lokacija je ponudila pestrost, ki je starejšim članom manjkala in verjamem, da se bomo v te konce še vrnili.
