Od 25.8.-27.8.2023 je potekal že 10. tradicionalni ženski tabor AoŽ, z bazo v koči Pellarini v zahodnih Julijskih Alpah.
Z Marušo in Vesno I. smo se v te konce odpravile že v petek zelo zgodaj zjutraj z namenom, da splezamo opevano smer Krobath-Metzger v Trbiški Krniški špici (Cima del Vallone)(V, 550m) ali po Miheličevo "Miss Julijcev". V uri in pol dosežemo kočo Pellarini, od koder se preko Žabniške škrbine podamo proti Mrzlim vodam in čez eno uro že stojimo pod vstopom v smer. S plezanjem začnem jaz in že takoj na začetku me malo neprijetno preseneti precej krušljiva skala in ne povsem jasna linija, pa tudi v nadaljevanju smeri izgubimo kar precej časa z iskanjem pravih prehodov. Ko končno zagledamo žleb, katerega moramo doseči in notri nekaj klinov, si malo oddahnemo, saj vemo, da smo na pravi poti. Smer precej vijuga, zato si nemalokrat ustvarimo veliko trenja. Tretji in četrti raztežaj združim, vendar mi do štanta, ki je najbližje zloglasnemu kaminu, zmanjka nekaj metrov in tako si sidrišče uredim na večjem balvanu (seveda sem med varovanjem točno nad sabo zagledala sidrišče na dva klina, tipično). Do pravega sidrišča pod kaminom se tako sprehodimo in že plezam proti kaminu v upanju, da je suh. Seveda je le-ta zelo moker in voda kar kaplja po njem, ampak pogumno zarinem vanj. Kamin je reeees zelo ozek in ima omejene možnosti za nastavljanje vmesnega varovanja. Na dveh spodnjih zagozdenih balvanih visi prusik, blizu spodnjega je zabit klin, ki pa naredi več škode (trenja) kot koristi. Nad zgornjim balvanom, kjer stopi postanejo precej slabi, je tako ozek prehod, da se sprva zagozdim, nato pa z ramen snamem nahrbtnik, se s pasu znebim odvečne opreme, in se z bočnim plezanjem prebijem do izhodne prečke v desno. Tu se z Marušo zamenjava za naslednje štiri raztežaje, kjer se menjata dobra in slaba skala. Po dveh raztežajih dosežemo vznožje zgornjega raza, in nato v dveh raztežajih po kompaktni rampi dosežemo ključni del smeri-stmo do rahlo previsno črno plato z zelo kompaktno skalo. Tu nas pričakata tudi dva navrtana štanta, z Marušo pa se preveževa, in že zarinem v raztežaj, ki si ga zaradi strahu pred trenjem razdelim na dva dela. Najprej prečim v levo, nato pa plezam po manjši zajedi, dokler ne naletim na previsno zaporo. Na desni opazim lažji prehod, tam pa tudi tri kline in odločim se, da štantam. Nadaljujem rahlo v desno in nato naravnost navzgor (ta del je res čudovit) do rumenega odloma z zelo neudobnim (visečim) štantom. Povelje znova prevzame Maruša s prečenjem v levo do zajede tik ob razu in navzgor po njej do popolno oblikovane okrogle votline, iz katere splezamo rahlo proti levi na vrh majhnega stolpiča direktno na sredini raza. Tam nas pričaka še zadnja težava smeri-previs. Le-ta je sicer konkretno nabit, ampak se je meni zdel precej  težji od IV+ in tudi najtežji del smeri (kasneje smo sicer v enem od prispevkov prebrale, da se ga da obvoziti po neki lažji varianti, priporočamo). Ko se končno prebijemo čez, nas čaka še nekaj lažjega poplezavanja do konca smeri. Predvsem druga polovica smeri je zelo dobro opremljena, skala je bolj kompaktna in plezanje bolj uživaško, kljub temu pa kar konkretno. Plezale smo zeeeeloooooooo dolgo-še dobro da nismo plezale v temi, nenačrtovano bivakirale in da smo sestopile podnevi preko Kugyjevih polic proti Pinnacolu, od tam po ferati v Mrzle vode in čez Žabniško škrbino nazaj proti naši bazi. Ob tem pa nam je seveda zmanjkalo vode. Od smeri smo glede na vso opevanost pričakovale več-smer je kompleksna, skala ni stalno dolomitska, orientacija ni najlažja, v spodnjem delu se kar nagaraš za tistih nekaj lepih zgornjih, zelo pokončnih raztežajev, štanti pa so večkrat neudobni kot udobni.
V petek zvečer so do koče prispele tudi ostale članice tabora: Gita, Borja, Lucija (t.i. pohodniška sekcija), Komandos in Nika K. (del plezalne sekcije).
Pohodniška sekcija se je v soboto po grebenski poti podala na vrh Velikega Nabojsa, sestopile pa so po normalki nazaj proti koči.
Komandos in Nika K. sta v želji po kratkem dostopu (3 minute) v soboto plezali v Prvi lastovici (Prima cima delle rondini), smer Annalisa (5a,170m). V isto smer smo se podale tudi z Marušo in Vesno I. v nedeljo. Smer dolga 5. raztežajev, je zelo dobro opremljena (svedrovci in številna skalna ušesa s prusiki) in orientacijsko nezahtevna, pleza pa se stalno po zelo dobri skali (čeprav na trenutke deluje sumljiva). Sestop so trije abzajli (dvakrat 60 m, enkrat 30 m). Lepa in ne prezahtevna smer, ravno pravšnja za zaključek tabora.
Oba večera smo preživele ob okusni večerji in prijetnem kramljanju o vsem mogočem in kljub temu, da nismo preplezale veliko smeri, smo na taboru še enkrat dokazale, da smo dobra družba, hkrati pa tudi iznajdljive in super soplezalke.
Do naslednjič, naj živi ŽAoŽ!