Za krompirjeve počitnice smo se druščina lanskih tečajnikov (Foška, Gregor, Domen, Jakob in Jaz) in Katarina odpravili proti Gradcu. Katarina je rekla, da naj bi bila tam šeena Pakla, pa smo šli pogledat.

Že v sloveniji je bilo vreme bolj klavrno, čez mejo je na srečo dež nekoliko pojenjal tako da je bilo vreme primerno vsaj za izvidnico v Rote wand sektor. Kolovoz nas je ves čas vodil pod krošnjami tako, da smo se praktično zaleteli v steno. Čakal nas je veličasten pogled na steno in jesenske barve dreves, katerih krošnje so tu in tam krasile meglice. Poskusili smo se orientirati kje smo glede na smeri, a kaj dolgo se nismo zadrževali.

Naslednje jutro nas je pozdravilo sonce in že iz avta smo videli, da so se skale osušile. Smo že kar težko čakali da vstopimo v smer. Na parkirišču nas je razveselila novica, da je danes parkirišče zastonj. Foška, Katarina, Gregor in Domen so se odločili, da gredo skupaj v Rothstein. Z jakobom pa sva jo hitro popihala v Rote Wand.

Waschrumpel – Rote Wand

Z Vidom sva za prvi dan plezarije v Grazer Berglandu izbrala Rote Wand, smer »Waschrumpel«. Parkirali smo na parkirišču Rote Wand in v dobre pol ure sva bila pod steno. Takoj sva začela tipati skalo in iskala sledi deževja v preteklem dnevu – suho (razen res globokih »šalc«)! Že pri oblačenju pasu in pripravi opreme sva našla svojo interpretacijo za ime smeri (prevod: »ropot pri pranju«) – v prvem raztežaju sosednje smeri je namreč lokalna naveza ob plezanju »čistila« smer raznega zelenja (šope trave). Poleg trave je na naju zletel tudi kakšen kamen in ko je že drugi zadel v polno (še dobro, da sva si takoj pod smerjo nadela čeladi), sva le zarenčala da res ne želiva poškodbe še pred začetkom plezanja - prejela sva le odgovor, da pa on ne meče kamnov in ignoriranje sledečih opozoril iz najine strani. Začetni pozdrav domačinov je bil res klavrn, je bila pa stena res dobra do naju – kompaktna skala, plate z dobrimi oprimki in stopi, jasen in logičen potek smeri in gosta nabitost »limancev«. Smer v večini raztežajev ponuja dobro in dokaj konstantno plezanje. Smer sva brez težav splezala do šestega raztežaja, kjer naju je nekoliko upočasnil odsek z oceno VI-, ki sva se ga lotila precej frikovsko in z nekaj »zategn, da se mal spočijem« je prvi v navezi le prebrodil težji del smeri (izdala je psiha, ki je v zračnem delu detajla popustila). Po treh urah in pol sva zadovoljna izstopila iz smeri in pomahala ferajnovskima navezama, ki sta ravno izstopili iz stene na Rothlsteinu, nekaj kilometrov zahodneje.

Jakob

Poštarska smer ali malo sem, malo tja - Rothstein

V sredo je končno posijal sonček, zato smo se 2 navezi odpravili proti t.i. Poštarski smeri (IV/ IV-,III). Do pod stene nas je pod Gregorjevo taktirko uspešno pripeljala Foška, tam pa se je začelo klasično iskanje vstopa v smer, gledanje skice in malo obotavljanja. Vendar nič ne de, našli smo jo, no vsaj tako smo mislili. Tokrat sva fantoma pustili malo prednosti, midve s Foško pa sva se še malce martinčkali na soncu in se naposled le odpravili. Dokaj hitro se je izkazalo, da ima ta Poštarska smer kar nekaj variant, ter da sva s Foško lezli, nekaj časa po eni varianti, nekaj časa po drugi, vmes pa sem ter tja zavili še malce v sosednjo smer. Bližje kot sva bili vrhu te 360 metrske smeri lepša je bila plezarija, tudi navrtano je bilo zelo na gosto, kar je mogoče dodalo faktor vijuganja v smeri. Sama smer je zelo simpatična, lahka, skala je dobra in nudi nešteto mest za varovanje ter zmeraj dobrodošle šalce :P haha. Primerna za vse, zato priporočam.

Katarina

Dekleti sta nas zapustili, ostali smo le še moška druščina, z Jakobom sva sklenila, da si ogledava Rothlstein, Gregor in Domen pa Rampenwulst.

Michelangelo - Rothstein

Meglen dan; Gregor naju je odložil malo ven iz vasi Mixniz. Takoj sva začela grizti v hrib in ni dolgo trajalo, da  sva ugledala sonce. Po slabi uri hoje in spoznavanja avstrijskega gozdarstva, sva le prispela pod steno. Vstop je bil dokaj jasen; velika skalna luska. V prvih dveh raztežajih nama jo je smer že zagodila, že tu v V-ki nama je začelo nekaj smrdeti po Abzajlu, pa naju trije raztežaji VI- še čakajo. No izkazalo se je da je bil zares težek le prvi od treh, ostalo je kar šlo. Smer ima potek raztežajev ves čas; en lahek, en težek, en lahek. Skala je ves čas vrhunska, ne najde se veliko »zlizanih« stopov, navrtana je gosto, v daljših raztežajih kdaj porabiš tudi vse komplete. Med plezanjem naju je prišel pogledati mlad kozorog, proti vrhu pa je pozdravilo še lovsko letalo. Sestop ni najkrajši, orientacijsko pa ni preveč težaven.

Vid

Grastöter diagonale – Rampenwulst

Luštna smer z zelo točnim opisom na spletni strani. Z Gregorjem Igličarjem-Iglo sva smer splezala 2. 11. 2023. Ocene so uglavnem držale s par izjemami. 5- detajla nisva zares opazila. V najini ponovitvi je bil še najzahtevnejši prvi raztežaj, ker je bila stena mestoma še mokra, vlažna od deževja prejšnjih dni. Smer je vseeno tudi v teh okoliščinah zelo lepa in elegantna. Predzadnji raztežaj je res lepo luknjasta plata – kot bi plezal po lestvi. Ta raztežaj sem plezal naprej in ga potegnil kar malo dlje, ker nisem želel nehat plezat. Smer je odlično navrtana in ogromno sklanih ušes. Za novembrske praznike so bili tudi pogledi na rumeno-zeleno-rjav gozd prekrasni. Orientacija je bila z lepo skico in jasnim vrisom res enostavna. Pri vsakem svedru že vidiš naslednjega in se res lahko samo prepustiš plezanju. Le pri sestopu je treba malo bolj vklopiti glavo. Sicer je tudi sestop zelo lepo vrisan, ampak je še kar izpostavljen, sploh na drsečem odpadlem listju. Odlična skala in krasna plezarija. Priporočava!

 Domen

V petek se je vreme poslabšalo. Vožnja proti Ljubljani je bila predvsem zaznamovana s slovensko glasbo, lahko bi se reklo da smo na tem področju kar glasbeni gurmani.

S turo smo bili navdušeni, še pridemo pogledat Avstrijo.