Zimski tabor za pripravnike in tečajnike na Grohatu (21. 3. - 24. 3. 2024), ki ga je organizirala Komisija za alpinizem PZS, je bil ena mojih najlepših in najboljših izkušenj do zdaj. V parih dneh dobiš priložnost učiti se od najboljših in najizkušenejših. Inštruktorji, ki so si cel vikend vzeli čas za nas neizkušene pripravnike in bili pripravljeni nesebično deliti vse znanje, ki so ga čez dolga leta pridobivali, je res ena dragocena izkušnja.

V četrtek zvečer nas je pod Grohotom dočakal dež, ampak nič ne de, skupina 20 zagnanih pripravnikov in nekaj tečajnikov se je strumo zagnala proti koči v pričakovanju plezalnega vikenda. Organizatorji tabora so prijazno uredili prevoz stvari s kmetije Bukovec do koče na Grohatu. Zakaj nas cartajo, kje so zdaj te vojaško alpinistične metode, to mi je malo sumljivo, so se mi podile misli po glavi. Sej ne, da jih pogrešam ali odobravam, da bomo na jasnem. Ampak hoja v hrib brez nahrbtnika, v temi in tišini, mi je po napornem tednu v službi prav fino sedla. Na koči so nas dočakali prijazni oskrbniki z odlično večerjo. Po večerji nam je vodja tabora Andrej Jež predaval o plezanju alpske trilogije in o odpravi v Peru. Anja Petek, ki jo seveda vsi poznate, je med plezanjem padla in izgubila cepin. Po padcu se je zapodila na ledenik, da ga najde, ga skupaj z Andrejem po 2h res našla in nato sta nadaljevala in uspešno dokončala vzpon. Noro! Ta in še mnoge druge zgodbe, ki te pustijo odprtih ust, ki ti dajo mislit, ki te samo še bolj motivirajo. Po predavanju smo se še udeleženci tabora na kratko predstavili in povedali kakšne alpinistične cilje imamo. 

V soboto spet presenečenje, odhod šele ob 9ih. Teli alpinisti so mi nekam čudni, haha. Dovolj časa za zajtrk v miru, za spakirat in kakat. Ja, kakat. Za vas ne vem, ampak če jaz ne uspem kakat pred turo, imam celo štalo. Spuščam une nevarne tihomirje v upanju, da ne ratajo zvonimirji in cel dan trpim. Kakanje je izjemno pomemben del priprave na turo. Hvala inštruktorji, dobr sem se pripravila! 

Za soboto je bilo na sporedu ponavljanje hoje z derezami, ustavljanje s cepinom in napredovanje naveze v snežnih razmerah. A spet to? A ne bomo plezal? Joj, jaz bi plezala, neučakano razmišljam. Največ nesreč v hribih se dogaja zaradi zdrsa in premalo pozornosti se posveča prav tem osnovam, nas opozori Zumba, ko je začel s predavanjem. In čeprav se ti zdi, da si to že večkrat slišal in da to znaš, je to izjemno pomembna zadeva, ki se ji je treba vedno znova posvečati. In tudi iz tega, kar se nam je zdelo, da kao vemo, smo vsi odnesli veliko novih informacij. Vsak inštruktor je povedal nekaj zame novega in hitro ugotovim, da bo vikend, ki je pred mano, odlična mešanica novega znanja in nadgradnje obstoječega. 

Marjan Kozole je predstavil in demonstriral izdelavo sidrišča v snegu, nato smo razdeljeni v naveze vadili gibanje naveze v snežnih razmerah. Preden smo začeli, sem si mislila aha, zdej bo vsak enkrat probal narediti sidrišče v snegu, povarovat prvega in drugega in nato bomo šli kaj splezat. Hitro ugotovim, da se gremo napredovanje naveze zares-zares in da bova od vznožja snežišča pod Malo Raduho do vrha Durc s soplezalko izmenično napredovali. Vsaka je naredila 5 ali 6 sidrišč v snegu. Ge-ni-al-no! Prva dva cuga sva se s soplezalko Emo še malo lovili, nato pa hitro šibali proti vrhu. E, tokrat sem se jaz sončila na vrhu in čakala ostale. Za vse ljubitelje Drame v Lenuhovi, žal tokrat nič drame, samo jako do vrha! 

Po malici na vrhu in sestopu smo vadili še ustavljanje s cepinom. Vsako pozicijo 10x, so rekli inštruktorji. “Ok!” je rekla piflarka Foška in se začela metat. Dobro je, Foška, poskusi zdaj z nahrbtnikom, reče eden od inštruktorjev. Ne, ne, še mal moram to pozicijo, odgovarjam. In štejem, kolikokrat sem šla. Saj so rekli 10x vsako! Najbolj vesela sem, ker sem, vsaj zdi se mi (bomo videli naslednjič!), usvojila zame najtežjo pozicijo ustavljanja s cepinom – na hrbet in z glavo navzdol. Ko smo usvojili vse pozicije brez nahrbtnika, smo vadili še ustavljanje tudi z nahrbtnikom. Po večerji nam je Janez Toni predaval o nevarnostih v snežnih razmerah in gorah pozimi. Ta zimski alpinizem je res next level in tukaj ni zajebancije, razmišljam. 

Ena izmed stvari, ki mi je bila najbolj všeč na taboru, poleg vsega novega znanja, seveda, so bile t. i. konzultacije pri inštruktorjih po večernem predavanju. Vsak se je oglasil pri Janezu in Andreju, povedal, kaj je do zdaj plezal in kakšne ima želje. Oba sta poslušala, si zapisovala in nas nato v skladu z izkušnjami in željami razdelila v naveze za naslednji dan. Izjemno! Dobila sem soplezalko Klaro iz Slovenske Bistrice. Zumbina šola. Odlično. Itak sem jo že pogledovala in računala, da bi jo vprašala, ali bi plezali skupaj, ker sem zavohala, da ima že nekaj izkušenj in da grize, tako kot jaz. V tem momentu sem začutila, da sem na pravem mestu, svoj na svojem, da pripadam, da me nekdo sliši in vidi in mi daje točno to, kar potrebujem, primerno mojim sposobnostim in željam.

Dobili sva Zumbo za inštruktorja in Detektivsko smer, III/I-II, 50°/30-40°. Čuj, tam mata vodniček, poglejta si, je rekel in se nagajivo zasmejal. Razdeljeni smo bili namreč v dve skupini, eni so plezali v dopoldanski, drugi v popoldanski izmeni. Medtem, ko so se eni dopoldne odpravili plezat, smo bili drugi na lavinski delavnici in ponavljanju spusta na gobo z Janezom. Šele zjutraj dojamem, kaj pomeni plezanje popoldne. Južni sneg. Krasno. Celo jutro se psihiram in med kopanjem gobe pogledujem proti smeri, fuckin shit, to bo vse mehko, spet bo drama. Sonce zapeklo, slačimo sloje en za drugim, tole je sam še za hvatanje braun boje, ne za plezat, nervozno razmišljam. 

Vaja z iskanjem žolne mi je bila do zdaj vedno stresna, morda zato, ker sem se te vaje vedno lotila nazadnje, ko sem že bila utrujena od vsega prej. Tokrat je za mano čudovita in pozitivna izkušnja. 

Medtem, ko smo čakali na menjavo, smo se ob kavi, ki nam jo je skuhala Ema, in malici, ki so nam jo prijazno pripravili na koči, spoznavali in inštruktorje bombardirali z vprašanji. Čeprav se je zdelo, kot da so na nekem intenzivnem intervjuju, so potrpežljivo odgovarjali na vsa naša vprašanja. 

Končno je napočil čas za plezanje in s Klaro in ostalimi smo se napotili proti vstopu v smer. Na poti sta se Zumba in Jež zmenila, da naju s Klaro prevzame Jež, saj je Zumba dopoldne že bil v Detektivski. Še ena stvar, ki me je na taboru navdušila, je to, da je inštruktor soliral zraven nas in nas budno spremljal ter delil napotke, mi pa smo lahko plezali v samostojni navezi. Prvi raztežaj sem prevzela jaz, kar sem kasneje malo obžalovala, saj je soplezalki pripadel 5-metrski raztežaj s skokom. Upala sem, da bo še kakšen,  ampak nič ne de, saj bo še kakšna priložnost. Hecno mi je bilo, še na začetku tabora nisem bila čist prepričana, kaj točno pomeni ta skok. Vsi suvereno govorijo o nekih skokih, skok to, skok uno. Sej se mi je zdelo, da je to neki detajl, verjetno neki zajebanega, ampak kaj je zdaj to, a nekam skačeš, al kaj je to, kaj delaš tam?? In nato spet »aha« moment. To je izziv, to mi je všeč! In evo me, že študiram, kam bi šla mal »skakat« v kakšno smer. 

Inštruktorji so nas učili brati steno, iskati poke, zabijati kline in prepoznavati ostale priložnosti za postavljanje varovanja. Naredila sem svoje prvo sidrišče iz štrika, ki je bil moj highlight te smeri. Kolk dobro! To sem se že neki časa želela naučiti.  Še ena zanimiva stvar iz Detektivske, ki mi ostaja v spominu, je tale situacija: ko mi je zmanjkalo štrika, da bi ga dala v reverso za povarovat Klaro kot drugo. Kaj zdaj? Jež mi reče, naj ji povem, da podre varovanje (o moj bog, naj podre varovanje dokler je še nimam?!) in takoj, ko dobim mal štrika, naj ga dam v varovalo in jo varujem. Ja, to so realne situacije in tudi takšnih stvari se naučiš. Ljubitelji Drame v Lenuhovi, še vedno čakate, če bo kaj, a ne? Saj vem. Moram vas razočarati, tudi tokrat nič. Detektivska z Ježem in Klaro je bil en sam užitek do vrha smeri. Jež je zelo umirjen in potrpežljiv inštruktor, pedagog izjemnih plezalnih sposobnosti in bogatih izkušenj. Po večerji je sledila analiza plezalnega dneva. Še ena odlična stvar tega tabora je individualen feedback, ki ga dobiš od inštruktorja, s katerim si plezal. 

Za sobotni večer je bilo rezervirano predavanje o bivakiranju. Po predavanju je bilo načrtovano bivakiranje, ki so ga najprej odpovedali, saj se je vreme poslabšalo. Po koncu predavanja pa nas je Janez presenetil in vprašal, kdo si vseeno želi bivakirati, saj se je vreme umirilo. Najprej smo se javili samo trije, na koncu pa nas je večina prenočila v luknjah pred kočo. Keri norci, spat v luknjah, medtem, lahko spiš na toplem v koči, a ne… 

Zbudili smo se v megleno nedeljsko jutro. Mislili smo, da se zaradi razmer ne bo dalo plezat, ko pa je Jež vprašal, kdo bi plezal, sem seveda takoj dvignila roko. To! Gremo! Plezal bomo, yes! Ostali smo v istih navezah, le da sva s Klaro tokrat plezali z Zumbo. Takoj, ko sem ga spoznala, sem upala, da bom dobila priložnost plezati z njim. Moram poudariti, da so vsi inštruktorji, ki sem jih na taboru spoznala, totalne legende in zakladnice znanja, zelo dostopni in odlični pedagogi, ki so bili ves čas tabora pripravljeni na debato in deljenje nasvetov. Ampak, bodimo realni, Zumbe nočeš razjezit. 40 let izkušenj, 1500 vzponov, 500 prvenstvenih in če si prepočasen ali kaj zajebeš, rajš poglej v tla in bodi tiho. Ta ti ne bo ostal dolžan. Stari in izkušeni, od takšnih alpinistov se najrajši učim. Polni izkušenj, življenjskih in alpinističnih, znanja, modrosti in zgodb. 

Plezali smo Butalsko grapo, Lanež, II+/2, 55°/30°-50°, 150 m. Začetek je zaznamovalo zmrzovanje na štantu, ampak tudi to je alpinizem, radi rečejo izkušenejši. Prvi štant sva naredili v skali, ki ga je zaznamovalo moje mučenje z zabijanjem klinov in en izgubljen klin, ki sem ga kasneje le našla. Ha! Tokrat je Klara potegnila prvi cug, meni pa je s pomočjo Marjana, inštruktorja, ki je spremljal drugo navezo, le uspelo izbiti oba klina. Zdi se mi, da sva bili dobra in uigrana naveza. Zumba naju je pustil, da sami razmišljava in sprejemava odločitve, a hkrati budno spremljal in ves čas delil odlične nasvete. Smer je zame obeležilo zabijanje in izbijanje klinov, kjer imam še največ prostora za učenje in izboljšavo. Iz rame, Foška, iz rame, govori Zumba. Tolčem un klin, kladivo pa leti povsod, sam ne po klinu, jbmu mater. Če mi zabijanje klinov ni šlo čisto od rok, pa sem vsaj našla že zabite kline v skali. Heheeee! Zanimiva in nova situacija je bila ta, da sem uporabila samo en klin za sidrišče. Zumba mi je razložil, kdaj in v kakšni situaciji to lahko narediš. V dobro zabit klin sem vpela matičarko, se zavarovala, potegnila štrik in Klaro povarovala na telo. Smer je lepa, lahka, bi rekla, da dobro narejena, tokrat pa žal brez skokov. Sem upala, da bom danes jaz dobila kakšen skokec, ampak ni bilo nič iz tega. Pa drugič. In tudi tokrat, dragi ljubitelji Drame v Lenuhovi, brez drame. Čeprav se zavedam, da mi kakšna jeba sigurno ne uide, če se mislim ukvarjat z alpinizmom. Saj je tudi to sestavni del tega. 

Na vrhu smo malo poklepetali še z ostalimi navezami, pospravili opremo in se v dolino odpravili večinoma po riti. Noge so bile tako utrujene in misel na mokro rit ni bila več tako skrb vzbujajoča, samo da čim prej pridemo dol. Tudi ena zanimiva izkušnja. Prej si verjetno tega na strmem snežišču ne bi upala, ampak utrujenost in vaja ustavljanja z cepinom prejšnji dan sta me le opogumili.

Moj nemiren duh, lačen izkušenj, novega znanja in avanture, je za kratek čas pomirjen. Dragi inštruktorji, KA in vsi udeleženci tabora, hvala za prekrasen vikend in upam, da se kmalu kje spet srečamo!