07 december 2017, 18: 56

Kako greš na Kyajo Ri in še drugič popušiš Izpostavljeno

Napisal
Katmandu Katmandu

»Si razmišljal, kako bova prišla dol?« me sprašuje Dalenjc, ko na vrvi nekaj metrov pod mano hlasta za zrakom. »Ne,« mu odvrnem, hladno, popolnoma osredotočen na plezanje, ki naju še čaka. Na varovališču se zavaruje v sidrišče in nadiha. Visoko sva že nad ABC-jem. V deviški zahodni steni Kyajo Rija. Šesttisočaka v dolini Khumbu, nepalska Himalaja. Kljub soncu je mrzel dan, ki bo z umiranjem svetlobe postal še veliko hladnejši. Napoved pravi, da bo okoli -27°C. Kar hladno.

To je bil moj drugi poskus v steni. Tudi prvi, 9 let nazaj, se je klavrno končal, ko naju je s Tedijem sredi odprave zaradi bolezni zapustil Urbaniemi. No, s Tedijem sva potem vseeno poskusila in po moji zlomljeni derezi dokončno pokopala upe na vzpon, se po vrvi spustila nazaj pod steno in sklonjenih glav zapustila Nepal.

Z Dalenjcem 5. oktobra preko Istanbula odletiva v Katmandu, kamor prispeva dan kasneje. Še isti dan urediva vse formalnosti, dokupiva manjkajočo opremo in se naslednji dan z jutranjim letom premakneva v Luklo ter začneva pohod proti vasici Maralung, najinemu izhodišču na višini 4200 m. Med dostopnim maršem se prilagajava na višino in po šestih dneh končno ugledava najin cilj. Razočaranje. V steni je namreč zelo malo snega in bolj kot ne, jo zaznamujejo obširni skalni skoki, ki zgledajo težko preplezljivi.

Dnevi po prihodu v Maralung tečejo hitro in po načrtu. Postavljanje ABC na višini 5050 m, nošnja hrane in opreme v mali šotorček, ki bo najin dom pred naskokom na hrib. Čas izkoristiva tudi za aklimatizacijo, počivanje, gledanje fotografij in iskanje možnih prehodov. 19. oktobra se ob ugodni vremenski napovedi po kosilu odpraviva v ABC s ciljem, da ponoči vstopiva v steno. Pozno popoldne pripraviva opremo, pojeva zgodnjo večerjo in okoli petih popoldne se zavlečeva v šotor. Gosta megla in oblaki naju prežemajo s skepso o najinih možnostih. Nemirna noč brez spanca in budilka ob treh zjutraj je skoraj odrešitev. Tudi Dalenjc ni spal, ampak zaradi želodčnih težav. Ne čuti se dovolj močnega za težko plezanje, zato opustiva misel na plezanje, še preden se je dobro začelo. Zjutraj grem vseeno do vstopa v smer malo pobliže pogledat razmere. Kljub težavnemu dostopu čez ledeniško moreno sem zadovoljen. Odkril sem prehod čez skalno stopnjo v zgornjem delu stene in tako je še zadnja neznanka razrešena. Sestopiva v Maralung. Optimistična, da nama bo v drugo uspelo.

Čez nekaj dni ponovno bedim v malem šotorčku ABC-ja. Spanca ni, preveč misli šviga po glavi. Vznemirjenje pred vzponom. Končno bova počela, za kar sva trdo trenirala in se pripravljala skoraj eno leto. Ura je tri, zlezem iz šotora, mrzlo je, pojeva hiter zajtrk in odrineva. Ob svitu sva pod seraki, a tudi tokrat nimava sreče. Dalenjc ima spet težave z želodcem. V upanju na izboljšanje izbruha zajtrk, a stanje ni nič boljše. Študirava, kaj bi, ampak itak nama je jasno, da je treba dol. Pustiva opremo pod previsom in sestopiva. Razočarana.

V dolini iščeva razloge za težave in zaključiva, da je težava v hrani. Preideva na domačo suho salamo in kruh. Hvala Ašram. V nebesih ti bo vse poplačano. To bo zajtrk pred odhodom v steno. Vreme je še vedno nestabilno, saj dolino vsako popoldne zajamejo meglice in oblaki. In tudi temperature so začele padati, veter pa vse skupaj še dodatno zabeli. Kljub temu sva trdno odločena, da poskusiva še enkrat, tokrat zadnjič, saj nama čas polzi skozi roke.

27. oktobra se popoldne premakneva v ABC in se tokrat odločiva za nekoliko zgodnejši štart. Itak ne bova spala, tako da od šotora kreneva okrog dveh zjutraj. V trdi temi se kobaliva čez premikajoče se bloke ledeniške morene. Naporno je ampak vsaj zebe naju ne. Ob svitu sva pri opremi, počutje dobro. Greva naprej. Še nekaj malega navzgor čez grušč in končno prideva do vrha serakov, natakneva dereze in stopiva na led. Vijugava med ledeniškimi razpokami, nov dan se rodi, ko zaplezava v začetno ledno-snežno pobočje. Cepini dobro prijemljejo in če ne bi bil zrak tako redek, bi hitro napredovala. Okrog sedmih zjutraj sva na vstopu v smer. Žal bo treba začeti po skali, ledu ni več. Skala pa ni preveč kompaktna. Še več, odurno krušljiva je. Ampak tu čez si bo treba izboriti prehod. Naveževa se in zaplezam. Pod nogami se mi rušijo skalni bloki in padajo v krajno zev. Možnosti za varovanje ni. Počasi se pomikam višje, trd od strahu, da se lahko kadarkoli podrejo stopi pod nogami. Končno namestim eno rahitično malo jebico in nekaj metrov višje še dobrega metulja. Zadiham in nadaljujem. Skala se izboljša in plezanje postane prijetno. Če odmislim premrle prste na rokah, ki jih več ne čutim. Vrv se izteče, naredim sidrišče in Dalenjc pride za mano. Nadaljuje navzgor in preči v desno preko gladkih plošč do žlebu, kjer naju čakata dober sneg in led. Plezanje steče in relativno hitro napredujeva. Skala je še vedno slaba, a k sreči lahko nameščava varovanje v led. Do sredine dneva plezava vedno višje, ko se pojavijo prve meglice, ki jih spremlja vedno močnejši veter.

»Si razmišljal, kako bova prišla dol?« me sprašuje Dalenjc, ko na vrvi nekaj metrov pod mano hlasta za zrakom. »Ne,« mu odvrnem, hladno, popolnoma osredotočen na plezanje, ki naju še čaka. Na sidrišču se gledava in študirava, kaj nama je storiti. Plezanje bo v nadaljevanju samo še težje, z višino bo dihanje še težje, razmere v steni so vprašljive. Tudi megla ne pomaga pri ohranjanju pozitivnega vzdušja. Nizka temperatura še manj. Nekaj časa samo tiho ždiva, veva, da je konec, a nihče ne upa tega povedati na glas. Celo leto priprav, švicanja, matranja, razmišljanja, zbiranja denarja in opreme je bilo zaman. Ponovni poraz. S plezalnega pasu snamem ledni vijak in ga zavijem v led. Izdelam abalaka, pripraviva vrvi in se brez besed spustim v globino. Vse sile usmeriva v varno vrnitev iz stene. Ure tečejo, vreme se kvari, temperatura pada. Vrvi zmrzujejo. Oprema zmrzuje. Utrujenost se povečuje. Megla preprečuje, da bi videla več kot slabih pet metrov naprej. Kam sploh morava iti? Obkroža naju belina. Vse je enako.

Po ne vem koliko spustih stojiva na ravnih tleh ledenika in zvijava zmrznjene vrvi. Noč prihaja. Še daleč sva od varnega zavetja najinega malega domovanja. Blodiva po ledeniku, med ledeniškimi razpokami in balvani, ki letijo iz južne stene Lungaretseja, vrha levo od najinega cilja. Srečno naključje naju pripelje do začetka ledeniške morene, po kateri sestopava še dolgo v megleno noč, preden skoraj zgrešiva šotor. Uničena se sedeva, odloživa nahrbtnika. Dalenjc zakuha juho, jaz se trudim z nekimi oreščki in se zavlečem v šotor. Sporočiva, da sva OK in zaspiva. Zjutraj pospraviva ABC in se kot pretepena psa odpraviva v dolino. Konec odprave. Konec sanj.

V naslednjih dneh se sprijazniva s porazom. Sneženje, ki je začelo popoldne po prihodu v Marulung, in je vztrajalo dva popoldneva in dve noči, je vsekakor pomagalo. V takih razmerah bi nama bilo v steni težko. Zelo težko. Verjetno sedaj ne bi pisal teh vrstic. Po počitku sva spakirala in odhlačala v dolino. Nazaj v civilizacijo. Nazaj v življenje. Katmandu se v tem mesecu ni popolnoma nič spremenil. Še vedno kaos. Še vedno trobljenje avtomobilov in motorjev. Pretekli tedni počasi bledijo in 6. novembra odletiva iz Nepala in se naslednji dan na Brniku objemava z domačimi. Vesela, da jih spet vidiva. Oni srečni, da sva spet na varnem. V teh trenutkih je postal poraz tako nepomemben in minoren, da se je razočaranje prelevilo v pomirjenost. Jebeš steno, življenje šteje.

 

Nazadnje urejano na 07 december 2017, 20: 36

2 komentarji

Prijavite se za komentiranje
© 2024 Alpinistični odsek Železničar | Izdelava spletne strani dpoint.si