V soboto, 14.12.2024 sva s Žličkom šla plezati večraztežajni smeri Steber (95m, 4c) in Veselega Matička (105, IV-/II) v Vipavi.
Na ferajnu so nam povedali, da do izpita moramo preplezati vsaj eno več raztežajno smer, zato sem pohitel, da pred zimo izkusim malo višine. Za smer je poskrbel Marko, saj sam nisem poznal nobenih primernih sten. Na internetu sem poiskal vris smeri, vendar si nisem predstavljal kako bo to zgledalo, ko bova enkrat tam, tako da sem mu preprosto zaupal. Najbolj me je skrbelo, da bo slab z višino, saj me je že pri frikanju kdaj stisnilo, ko sem pogledal dol. Bil sem tudi malo živčen glede mojega znanja frišno naučenih manevrov, zato sem večer prej povadil še to (nisem pa vedel, da bova tudi abseilala, zato tega seveda nisem ponovil). Poleg tega, da bi splezal prvo daljšo smer, sem tudi prvič vozil od gorenjske do Vipave (kar Markotu raje nisem povedal, dokler nisva prispela).
Ko sva prišla do smeri, so pod nama že prihajali ostali plezalci, zato sva se hitro preobula, na hitro pregledala manevre in začela. Žličko je plezal prvi in po parih metrih zginil čez skalo. Po nekaj minutah sva se zamenjala in sem začel plezati. Poleg tega, da je bila skala precej mrzla, je bila v odličnem stanju. Prvi cug je bil sicer več hoje kot plezanja, ampak je bilo ob pogledu navzgor videti, da bo malo težje plezanje še prišlo. Na srečo tudi preostanek smeri ni bil zelo zahteven. Imel sem tudi stalen občutek varnosti, saj je bilo veliko šalc, poleg tega pa Marko vedno plezal naprej. Najtežji cug je bil predzadnji, kjer je bilo treba prečiti steno, z širokimi razmaki med luknjami za noge. Kljub temu nama je uspelo zlezti do gor, kjer sva malo počila in se nato pripravila za abseil (ki mi ga je Marko še enkrat na hitro razložil). Po spustu, sva šla dol po krajši ferati in spodaj pojedla sendvič. Ker je Marko ocenil, da sem pripravljen, sva se odločila splezati še Veselega Matička, kjer bi jaz vodil. Ob prihodu do smeri, sem ocenil, da bo šlo, tako da sva premetala vrv, se pripravila in začela plezati. Prvi cug je bil spet večinoma hoja (skoraj za brez vrvi), na drugem cugu, pa me je Marko moral opozoriti, saj bi skoraj zavil na napačno smer (ne smeš iti naprej desno po razpoki, ampak moraš zaviti levo gor). Vmes je prišlo do rahlega zapleta, saj se nisva slišala, njegov Walkie Talkie pa ni imel baterij. Na srečo nama je uspelo narediti vse potrebno in varno. Tokrat je bil najtežji cug zadnji, kjer je potrebno malo razmišljanja in opazovanja, preden se napodiš gor. Tudi to sva zmogla, zgoraj naredila par slikic in odpravila dol.
Po kavi pri parkirišču sva se odpeljala domov in s tem uspešno zaključila turo. Super smeri za prvič, po zimi pa na še kaj zahtevnejšega :)