V tretjem vikendu januarja smo na odseku izvedli 5. tečajniško turo. Pot nas je tokrat vodila na vzhod, prek Črnivca do Solčave in gor do koče na Grohatu. Ob šestih štart, ob osmih zbor. Ure že začenjajo dišat po alpinizmu in vse nas je zanimalo kako nam bo dišala teta zima, s katero se pač po tečajniško bolj poznamo na sankah ali alpskih smučeh. Razdvojeni med dilemo ali bo svinjsko mrzlo ali mrzlo ko svija smo spakirali vse gate svojih omar (duge, kratke, srednje, sexy-puhaste) in se odpravili na dogodivščino. Tura je bila tura razdeljena na dva dni.
Po zboru v koči smo se velikih oči, da bomo prvič videli prave snežne razmere podali na flanko nad bajto in začeli polniti svoje radvedne glave z znanjem. Metek nas je podučil o varni hoji z derezami, nas obul in akcija. Hitro smo pri izdelavi profila videli, da je snega bolj za vzorec in, čeprav da zgleda fajn tam, kjer se sneg nabere, grape izgledajo bolj šodrasto… So pa vsaj testi pokazali, da nas ne rabi bit pretirano strah plazov. Do četrte popoldanske smo za tem še izkali žolno, ki jo je Barbari vsake 10 minut uspelo izgubit nekje v snegu, postavljali smo osnovna sidrišča v snegu in sidrišče na gobi (na zelo vprašljivi količini snega - a vendar so nas držale!). Prijetno premraženi smo grande finale izobraževalnega dneva zaključili z padcem po klančini in poskusom ustavljanja s cepinom (uspešni. Mogoče je bil ključ do uspeha prhek sneg, ki zares ni v nobenem pomenu svoje biti drsel, mogoče pa smo tečajniki letos zares nadarjeni!)
Zadovoljni smo se vrnili v kočo. Glede na večerno dogajanje v koči je potrebno izpostaviti predvsem eno stvar. Večerjo. Vsak hod (ja, bili so hodi) je v naših tečajniških jezičkih sprožal neopisljive sinfonije okusov. Mislim, da je Jona, ko so na mizo prinesli meso, spustila solzico sreče. Čudovit večer smo zaključili z družabni igrami, ta-jaki so vdarli tarok, posebna omemba gre Metku in Lizi z opravljenim valatom, brihtni mlajši pripravniki so svoje sive celice vadili z kvizom - navdušenja vredna sta bila recimo Matevž in Igla s svojim zavidljivim poznavanjem umetnostne zgodovine pa seveda žalostna zgodba o Joštu in njegovih propadlih nogometnih sanjah. Tečajniki smo se bolj po otroško raje igrali Activity (hitri Activity). Brez konkurence je zmagovala zelena ekipa - Jona, Eva in moja malenkost.
Po noči prežeti s Solčavsko nabitim gostoljubjem smo se podali na zadnji del naše ture. Oprtali smo si žolne, preverili ali vse deluje kot mora in se podali proti najbližjemu dvatisočaku - Raduhi. Plazovina pod Durcami, ki je bila sicer večinsko zasnežena od nas ni terjala potrebe po uporabi dveh cepinov na nobeni točki, tudi precejšnjega mraza zares nismo občutili. Zares je bil vzpon v največji meri prvi trening hoje z derezami, ker so bile razmere pač primerne količin v zrak izpuščenega CO2 v zadnjih desetletjih. Zima pač ni bila to, kar bi si za eno takšno turo želeli a vseeno smo na vrh prišli nasmejani in posončeni. Tudi spust je potekal gladko, kolikor vem smo se vsi celo vrnili z neraztrganimi hlačnicami. Tik nad Grohatom smo se še enkrat ustavili s cepini (zopet uspešno) in se v kočo vrnili prijetno utrujeni.
Bil je čudovit vikend, sicer rahlo zaznamovan z ne-najbolj-zimskim-stanjem, ki je v glavi pustil odzvanjanje starega alpinističnega mačka Prezlja, ki je nekoč dejal: “Na koncu pri alpinizmu ugotoviš, da ni glavna poanta kam greš ali kakšne so tam razmere. Najvažneje je s kom si tam.”