V tednu med 22.3. in 30.3.2025 je potekal zimski alpinistični tabor Chamonix, kateri je na sporedu skoraj vsako leto in letos sem se ga končno uspel udeležiti. Ker še nisem nikoli zašel v zahodne alpe se mi je priložnost, da jih spoznam na taboru zdela fantastična in je nisem želel zamuditi. Na pot sem se odpravil en dan kasneje od preostale druščine, tako da sem zamudil uvodno srečanje in oblikovanje navez.
Na ponedeljek zjutraj se Žiga Rozman (vodja tabora) po uspešno prespani noči poln energije zagreje, da gre z menoj v navezo in da splezava nekaj v torek. Ker sam še nisem opravil aklimatizacije je bilo potrebno iskati plezalni cilj nekoliko nižje in ne ravno v najvišjih stenah. Odločiva se za smer Beyond good and evil (V, 5+, A1/A2, M, 600m) v Aiguille des Pelerins (3318 m). Ravno pravšnja smer za aklimatizacijo in prvo smer nasploh v teh koncih?. Na predzadnjo gondolo se odpraviva spat v bivak sobo koče Plan de l'Aiguille. Plan je s turnimi smučmi dostopiti do smeri in po splezani smeri isti dan odsmučati čim nižje proti dolini. Na tej točki bi rad omenil, da nisem še nikoli prej stal na turnih smučkah, sem pa zadnje leto kar nekaj alpsko smučal, tako da mi ta del ne bi smel predstavljati težav?. Zjutraj budilka ob 4:00, nekaj oreščkov ter čokoladka za zajtrk in odrineva proti steni. Ker je bila še tema sva med dostopanjem zašla na relativno strmo, ravno prav poledenelo pobočje, kjer je bilo težavno prečenje s smučmi. Žigu to ni delalo preveč težav, meni pa je konstantno zdrsavala smuča in kmalu sem imel med smučo in kožo polno snega, na koncu pa so se mi kože še snele. Tako sem moral kakih 200 metrov pobočja pregaziti na podlagi, kjer se je udiralo do pasu. K sreči mi je Žiga pomagal in mi nesel smučke na bolj položen del pobočja kjer sem lahko nadaljeval pot. Namesto, da bi bila v mirnem tempu v eni uri in pol pod smerjo, sva bila zaradi mojih težav v treh urah. Pri vstopu v smer sem še ugotovil, da sem na dostopu izgubil eno rokavico, kar je bil še en razlog več za slabo voljo, k sreči sem imel rezervne. Po prvem pogledu v smer sva že takoj videla, da detajl ni zalit tako kot je bil večji del sezone, ko so jo plezale naveze pred nama. Kljub temu začneva plezati prvi raztežaj, ki naj bi bil »easy ice gully«, samo da ni bilo veliko ledu, temveč precej sitnega toolanja z veliko čiščenja svežega snega. Prebijeva »led« in z drugim raztežajem nadaljujem po bolj podobnem ice gully-ju iz opisa. Kar hitro se znajdeva pod detajlom smeri, kjer pa za naslednjih 10 m zmanjka dobrega snega ali ledu. Pred nama je vertikalna zajeda z široko počjo v njenem jedru. Kot novodobni alpinist poln mišic [1] se optimistično zaženem in poskušam preplezati na prosto, vendar hitro obupam zaradi pomanjkanja komitmenta [1] in se usedem v klin. Sledi nekaj, kar še nisem nikoli prej izvajal in to je tehnično plezanje. Seveda to ni bilo posebno divje in nevarno, saj je bila poč sijajna in so metulji čudovito sedali vanjo, kljub temu pa še kar naporna izkušnja. Ko se končno prebijem čez suhi del zajede, se naprej ta nekoliko položi in smer se nadaljuje po dobro nalepljenem snegu. Tako nadaljujeva naprej še vedno strme raztežaje z zanimivi mix vložki do stičišča s smerjo Rebuffat-Terray (po 450 metrih). Sledi dilema ali nadaljevati do vrha ali obrniti. Ura je bila že veliko, utrujenost še večja, za lažjo odločitev pa je še začelo močno snežiti. K sreči sva bila v medium stress smeri, kjer se lahko kadar koli spustiš po vrvi in odsmučaš v dolino [1]. Ob nenehnih pršnih plazovih sva se do teme spustila nazaj do smuči in sledil je še smuk v dolino. Za moj prvi turni smuk je bil začetek verjetno najboljši kar sem si ga lahko želel, saj sva imela svež pršič vse do gozdne meje, kjer pa je postalo precej bolj naporno kot uživaško smučanje. Kakorkoli, okrog 22te ure sva prispela nazaj do avta in tako se je delno uspešna 18 urna aklimatizacijska tura? zame končala.
Naslednji dan (sreda) je sledil počitek, nenehno spremljanje vremena in iskanje optimalne grande ture za zaključek tabora. Že pred prihodom sem si zadal cilj da splezam smer v eni izmed velikih sten, pa četudi ni tehnično zelo zahtevna. Vremenska napoved je kazala najboljši dan za plezanje četrtek in sestop v petek, ko naj bi začelo proti večeru snežiti. To žal za naju ni prišlo v poštev, ker bi morala v sredo, en dan po plezanju, že nazaj spati na ledenik, predvsem jaz pa še nisem bil v stanju, da bi lahko to izvedel. Tako sva izbrala za petek plezanje v Pre de Bar nad ledenikom Argentiere. Naveza, ki je v sredo plezala v Les Droites je sestopala na drugo stran in pod steno pustila šotor s spalkami in podlogami, turno opremo ter nekaj hrane. Dogovorili smo se, da bova midva koristila njihov tabor in ga tudi odnesla nazaj v dolino. Plan je bil, da minimalno opremljena dostopiva do šotora ter z njihovimi smučmi in pancerji nato sestopiva v dolino. Težava pa nastopi pri vkrcavanju na gondolo, kamor te ne spustijo brez smuč, tako da sva morala do šotora z lastno turno opremo. Težava, katero sva za nekaj časa pustila in se posvetila izbiri smeri za petek. Do stene prideva ob sončnem zahodu in si ogledava linije. Najbolj nama pada v pogled dobro izdelan ledni »curek« sredi stene, ki se vidno nadaljuje do vrha stene. Gre za smer Charlet-Ghilini (III, 5, 500m). Zvečer v šotoru še premlevava in se dokončno odločiva za to smer. Zopet ob 4:00 budilka, tokrat sva brez težav v dobri uri in pol pod smerjo. Prvi raztežaji gredo hitro, razmere so odlične, naklonina pa prijetna za psiho in naporna za meča. Nato sledi še kar zanimiv mix del smeri in pa detajl v obliki 10 metrskega 90° lednega odstavka, ki pa ni bil ravno solidno-masivne oblike in tako ni omogočal veliko možnosti varovanja. Nadaljujeva še po nekaj strmih snežno/lednih odstavkih in kmalu sva pod izstopnim raztežajem smeri, ki je bil nekoliko mix narave. Na vrhu naju po dobrih 7,5 urah plezanja pričaka sonce in v stilu medium stress smeri se hitro spustiva po vrvi [1] in odsmučava proti šotoru. Sledi še ena noč v šotoru in planiranje, kako bova spravila vso robo v dolino. K sreči se javita Miha H. in Matic P., da prideta naslednji dan in nama pomagata z opremo. Na mesto srečanja nama vseeno uspe spraviti vso robo poleg najine (šotor, spalke, podloge, 3 pari smuči in pancarjev) v eni rundi, kjer se razbremeniva in skupaj mirno odsmučamo v dolino.
Teden v Šamoniju mi je absolutno dal veliko novega znanja in izkušenj, katere so mi močno manjkale v mojem alpinizmu. Kljub temu, da nisem izpolnil tihe želje po velikih divjih stenah Šamonija, sem zelo zadovoljen s splezanima smerema. Moram poudariti tudi, da sam nisem veliko prispeval k logistiki, kar se tiče spanja, dostopanja in sestopanja. Te stvari sem prepustil Žigu, za kar se mu zahvaljujem. Zagotovo mi bo v naslednjih obiskih teh koncev lažje in se že veselim ponovne vrnitve.
Vir in literatura
