V torek, 8. aprila, sva s Klemnom uživala v »pikanju« preko Severne Triglavske stene po Slovenski smeri (750 metrov). Padavine v izdihljajih zime in ohladitev ob koncu vikenda sta botrovala h krasnim razmeram za zimsko plezarijo.
Ker sem letos precej razočaran z izkoristkom zimskih vzponov in zaradi kar nekaj obračanj zaradi slabih snežnih razmer, se je ob napovedih ohladitve ob koncu tedna »zasvetila lučka«. Kljub ponovno razočaranim sadjarjem, je bila pozeba voda na mlin za plezanja željne. V nedeljo bo cel dan minus, v ponedeljek tudi… do torka se bo ta velika masa »gniuca« lih vredu otrdila! Torek je najin dan!
Tako sva se v ponedeljek pozno popoldne sparkirala v Mojstrani, zajahala kolesi in odpedarila proti Aljaževem domu. Hvaljena rampa pred vstopom v dolino Vrat – očitno je to način, da se alpinizem vrne v čas, ko je bil »še taprav«, ko so bili naši idoli primorani do sten kolesariti. Večer sva si s kot navadno s Klemnom prav lepo popestrila. Klemen mi je predstavil pesem »Jamajka« od T. Domicelja, ki sva jo prepevala ko je bil le čas. Sicer Aljaža ni bilo doma – verjetno se je potikal kje ne daleč stran, saj je vrata zimske sobe pustil odklenjene. Ura se zjutraj vedno prehitro obrača in tako sva naslednji dan nekaj do osmih stala v začetku Slovenske smeri. Kot po vseh izračunih so bile razmere res vredu - smer dobro zalita, sneg pa trd. Kot po pripovedovanjih je smer v dobrih razmerah kot plezanje v ne preveč strmi grapi, strmina je nekoliko bolj ostra le pri »Belih platah« in v »Bučarjevi steni«. Na omenjenih mestih sva si rekla, da pa to ni več hec in sva se navezala. Nad Slovensko grapo sva se odločila za Prevčev izstop, saj je na mestu razpotja deloval nekoliko boljše narejen kot preostali opciji. Po treh urah sva stala na izstopu iz smeri. Tistim v boljši kondicijski formi in tistim, ki se otepajo štrika, dava dobre dve uri za smer v takih pogojih.
Sestop čez Prag tudi ni čisti hec. Pomagala sva si z .gpx-om planinske poti, saj več 10 metrov visoke skalne stopnje niso bile prehodne po celotni širini – je bilo kar nekaj cik cakanja po široki grapi. S smučmi bi bilo vsekakor prav luštno – a ocenjujeva, da je potrebno vseeno vsaj enkrat ali dvakrat smuči dati na nahrbtnik.
