Sicer ne ubesedim ravno vsakega stebra s katerim se bolj ali manj uspešno soočim, vendar je Hudičev steber (V-, 600m) zagotovo eden tistih, ki si to zasluži.

Začelo se je z Davidovim naznanilom za turo na mesečnem sestanku, kjer sem uradni del seveda zamudil in tako nalogo za izbiro in načrtovanje smeri razbral šele iz zapisnika. K sreči je mnogokratno večerno kramljanje in šopirjenje v dobri družbi postreglo z resnejšimi plezalnimi cilji. Davidu predlagam smer, ki jo potrdi in tako sva bila preteklo sredo že na poti proti Vršiču.

Uro od Koče na gozdu, prepričana v gladko napredovanje, se kljub slabši popoldanski vremenski napovedi in še nekoliko mokremu dostopu podava v smer. Prve 3 ogrevalne cuge mi David prepusti. Že v drugem raztežaju še neogrete prste morda nekoliko preseneti navpična poklina (IV+), odločitev med čevlji in plezalkami pa olajšajo stopi, ki jih ni. Nadaljuje David, ki se poda v pokončno zajedo, na koncu katere štrli previs, ki glavo sili prek nahrbtnika. Po nekaj nekoliko manj izbranih besedah in vzklikih imena smeri se prebije čez. Kvaliteta skale v smeri se z raztežaji počasi izboljšuje, vendar je zaradi spremenljivosti terena še vedno potrebna  posebna previdnost. Na to naju v predzadnjem raztežaju dodatno opozori prerezana vrv plezalcev, ki iz smeri najverjetneje nista izplezala sama. Po osemnajstih cugih sva na vrhu smeri in ugotoviva, da stojiva skoraj na Hanzovi poti, po kateri nato sestopiva vesela, da sva ugnala vraga. V dolini mi David še čestita za uspešno opravljeno turo.

 Čas plezanja? Ravno pravšnji, saj se je po prvem pivu v koči že ulilo, v smeri pa sva bila deležna zgolj nekaj kapelj dežja.

Večino smeri sva sledila avstrijski skici, kombinacija z Miheličevo pa zagotovo olajša orientacijo. Klinov je v smeri kar nekaj, če ji uspeš slediti; "jebo-pok" nisva iskala oziroma našla, nekatere štante pa so dodatno podprli zvesti prijatelji.