V novem letu je bilo potrebno preveriti, če so decemberski dobri možje izpolnili želje po boljši kondiciji, psihi in snežnih razmerah.

Tako smo se Pivarjem in Drejcem 2.1. potikali za Akom in splezali Jugovo grapo (III+, 45°/50°, 500m). V prvotnem planu je bila severna grapa v V. Martuljški Ponci. Ker smo predvidevali in je tudi zgledlo, da je v smeri malo snega, smo se kar hitro odločili, da ne bomo gazili skoz naokoli.
Jugova grapa je postregla z malo tečno poledenelim dostopom po zavarovani poti do Aka, nato pa z deli predirajočega se snega in dobrega trdega snega proti vrhu. Za konec smeri smo si zaželeli še malo ledu, tako da smo iz smeri izstopili po levi variant čez 5-7m dolg leden odstavek. Na vrhu smo se naužili toplih sončnih žarkov in jo kar hitro mahnili nazaj v hladno dolino. Sestopili smo po desni varianti s pomočjo štanta za abzajl, tukaj je bil sneg precej nepredelan in se je močno prediralo.
Zaključek: enim so dobri možje prinesli malo več kondicije kot drugim :) 

V nedeljo 5.1.sva šla z Vesno I. izkoristit še zadnji dan dopusta in nabrat nekaj kondicije za naprej. Potikala sva se po bohinjskih koncih, kjer sva splezala gamsovo grapo (IV-, 350m) na Ablanco in vse skupaj povezala še z vzhodno grapo na Tosc (III, 250m). Grapi sta bili lušni in dobro zaliti, prva je presenetila s svojo položnostjo, druga pa s sunki vetra. Kljub napovedanemu vetru in mrzlem vremenu, pa je bilo tega na srečo bore malo, tako sva lahko na toplem soncu dodobra napolnilo baterije za delavni začetek leta.

V soboto sem se z Lizo in Metkom pridružil vsesplošnemu obleganju sten na Jezerskem. Splezali smo Grintovčev steber (IV/3+, M5, 85°/65°, 250m), ki je postregel z odličnimi razmerami. Težavnost in užitek sta se stopnjevala skozi celotno smer in se kar prehitro zaključila po preplezanih 250m. Plezanje je potekalo precej tekoče, kar pa ne morem reči za sestop, kjer so eni zmrzovali, drugi pa švicali :D.

Po predšihtovski Košir-Brelih v NŠG z Janom, sva tokrat z Anžetom (AO Rašica) plezala Igličevo v Mali rinki. Mihelič je obljubljal lepo plezarijo in tudi predpraznični ponedeljek se naju je usmilil z ne preveč sončnim vremenom. Po kobacanju čez krajno zev in prvemu raztežaju, ki je bil precej moker (ponekod je kar teklo po smeri), so sledili lepi raztežaji štiric in petic, ki sva si jih pošteno razdelila. Ko sva že mislila, da sva ven iz najtežjega in da bova res hitro skozi smer pa sva zgrešila (še zdaj ne veva točno kje sva plezala naslednje 4 raztežaje). Tako sva zgrešila eno najlepših štiric, dobila pa krušljivo skalo in plate s previsno zajedo (če sva plezala v smeri Nos potem ocena VI, če sva šla pa preveč levo pa tudi podobna zahtevnost (glej vrisano modro linijo na sliki). Po večurnem mučenju z zadnjimi raztežaji sva dosegla izstopno grapo s še manjšo količino snega, vrh Male rinke in kot je že zapisal Anže, pivo&babe na Okrešlju xD

Poduk obeh letošnjih letnih smeri: potrebno bo delat na orientaciji in branju skic (v Košir-Brelih sva z Janom prav tako končala v sosednjem kaminu - smer Albinca). 

Topel (ali pa ne tako topel) sobotni dan je bil kot nalašč še za eno zadnjih letošnjih plezanj v kopni skali. Z Anžetom (AO Rašica) sva se dogovorila za Vzhodno smer v Mali rinki (350m, IV/III).

Vstop v smer je desno od prvih klinov planinske poti čez Turski žleb. Zaradi neizrazitega in lahkega terena imajo spodnji raztežaji več variant. Sama sva izbrala varianto čez kamin, ki nas je pripeljala do žleba. Nadaljevala sva v/ob žlebu rahlo v desno po platah, ki so nudile odlično plezarijo, a so se mi zdele na določenih delih malo težje kot je bila ocena v opisu. Žleb se je zaključil v grapi, ki nas je vodila skozi še en kamin, ki sem ga preplezal po desni strani, verjetno težji varianti, in se zaključila pod trikotno zagozdo. Ker sva imela še dovolj časa in sva si oba še želela dobre plezarije se nisva odločila ne za levo in ne za desno izstopno varianto, ampak sva izbrala direktno (v vodničkih je ni, le v opisih plezalcev; ocena max V), ki nam je ponudila še okoli 50m super plat. Na vrhu nas je pričakalo dolgo pričakovano sonce, ki se nam je izmikalo vse od začetka plezanja. Na vrhu sva tako pogrela prste na rokah in nogah, ki so bili premrzli od hladne skale in še posebaj od hladnega vetra, ki nas je spremljal v drugi polovici smeri.
Smer orientacijsko ni preveč zahtevna in skala je super, le na določenih mestih zna letet kamenje predvsem zaradi štrika. V sami smeri je veliko klinov (nekateri že precej stari), sva jih pa vseeno še nekaj zabila, predvsem za sidrišča v spodnjem delu, kjer je bilo več variant. Stena je poleg plezarije ponudila še fantastične razglede na zlato-oranžno kuliso jesenskih barv v okolici Okrešlja.

Na Okrešlju sva še nazdravila uspešno preplezani smeri (moji prvi v enakovredni navezi) in si ogledala na novo zgrajeno zimsko sobo.

Po dvotedenskem podolomitskem premoru sem že komaj čakal, da ponovno kaj zlezem. Stabilno avgustovsko vreme je bilo idelano tudi za kakšno daljšo smer. Tako sva se z Boštom odpravila na drugo stran Vršiča. Pot nas je iz Konca 1,5h vodila preko res lepe, nedotaknjene in s prvimi jutranjimi žarki obsijane Ravne doline do melišča pod smerjo. Kljub oddaljenosti in malo daljšemu pristopu, smo si steno delili s še 2 navezama ČAO deklet. 

Sama smer je v prvih 100-150m lahka (I-II) in sva jo premagala nenavezana. Ko se vse skupaj postavi malo bolj pokonci. se naveževa in že v prvih metrih ugotovim, da bo potrebno, kar hitro pozabiti dolomitsko in se privaditi na krušljivo slovensko skalo :) Po naslednjih dveh raztežajih (IV-/III) sem zavoljo stopanja na manjše in stabilnejše stope in hitrosti obupal nad pristopnimi čevlji in nadaljeval v plezalkah. Skala v nadaljnih nekaj raztežajih ni bila nič boljše, izboljša se šele po prečenju v desno do kamina. Zadnjih 200m je vrhunskih, smer se postavi malo bolj pokonci, skala postane boljša in razgledi so vse bolj nori. Tukaj nas smer po zajedi pelje proti vrhu. Za izstop iz zajede je Bošt izbral, kar direktno (težjo) varianto, čez previs, ki me je navdušila in dodala piko na i preplezani smeri. Na vrhu smo v lepem in sončnem vremenu uživali v pogledu na Julijce in Ledvičko pod nama, ki je prav prijetno vabila. 

Sestopila sva s poplezavanjem po Tumovi smeri (300m, II-III), ki ji je sledila dolga pot do avta. Vmes sva se še posladkala z gozdnimi jagodami in borovnicami in osvežila s prav prijetno hladno izvirsko vodo. Celodnevna tura je navdušila s svojo naravo, razgledi in samo smerjo! Priporočam :)