Dan se je začel obetavno. V Vižmarjah je prvič porastel pulz ob spoznanju na pozabljen štrik in čelado (bravo Timi/Vesna). Na srečo sva imela z Nejcem še dodaten štrik in čelado (khm kdaj pade pivo?!). Tako smo ob nečloveški uri odrinili iz metropole, da bi bohvar plezali po suhem. Tokrat ob normalni glasbi, ki jo je Timijev avto malokrat deležen, smo drveli čez drn in strn. Iz avta smo stopili v hladno jutro, sicer vročega dne. Dostop je končno enkrat raj tako za frikote kot tudi za bolderaše. Pognali smo se v boj. Tim in Vesna sta zarinila v Katastrofulo…
Dolomitski vtisi in izkušnje so povzročili, da so me že na poti v rodno Slovenijo spet zasrbeli prsti in se mi vzburile brbončice po plezanju. V mislih sem že izbrala smer - slavno spominsko GG v Vežici. Takoj po prihodu domov sem zavrtela številko 'HaloFotr' in dobila nekakšno mlačno privolitev, če bo vreme seveda. No, vremenska napoved je obetala čudovit dan, zato izgovorov ni bilo več. Za dogodivščino sta bila zagreta tudi Rok in Nejc, ki sta v soboto (pre)zgodaj zjutraj izgubljeno tavala po našem dvorišču, medtem ko je naš oča bil bitko z wcjem in nahrbtnikom, ki se kar…
AOŽ je od 6. 7. do 14. 7. vpostavil novo bazo v kampu Sass Dlacia v Dolomitih. Kljub temu, da vremenska napoved ni bila navdušojoča, niti zelo obetavna... se je spet izkazalo, da je sreča na strani pogumnih. Plezati se je dalo vsak dan vsaj dopoldne, če so nas slučajno popoldne že lovile plohe. Posledično se je iz kampa vedno štartalo zgodaj in s kavo v roki. Pa vendar vredno, ko si popoldan videl nasmejane in zmatrane obraze zbrane okoli koharčkov, pod plahtami in slovito dvokapnico. Zaradi zagnanosti in pridnosti so se večeri v puhicah zaključevali relativno zgodaj in brez…
Več...
Sva se v petek zvečer pred Vodnikovim domom sama pred sabo hvalila, jaz in Vesna Meden, da orientacijo pa kar imava. In sva na sobotno jutro prešerno sestopala pod ostenjem Tosca. In, sva pač tako menila, že tudi VDV-ja. In sva z odličnim nosom vdevala prečke in zajede, pa čeprav ne čisto po skici in nekam nenavadno težke. In sva povprašala vzporedno plezajoča Avstrijca, kaj plezata. In sta povedala, da DKV. In se je lastna hvala pod mizo povaljala. In midva rekla – »o, pizda, kera debila!« In sva dobro založena s skicami potegnila ven dr. Ažmana. In po še…
V torek, še pod vtisom zadnjih dveh vikendov v Dolomitih, sva se po službi z Rokom Mihovcem podala pod Begunjščico pogledat, če je podor saniran in če se da plezat. Janc je baje dost nevaren, ampak Šentanska poteka skrajno desno od njega. Ob glavni cesti na Ljubelj, pod smerjo, delavci še vedno sanirajo posledice zimskega podora, gradijo škarpo, promet poteka izmenično enosmerno. Trenutno se zato tam ne da pustiti avta in dostopiti do smeri, tako da se je potrebno držati opisa na plezanje.net, kjer nas do smeri usmeri z Ljubelja. Po začetnem obveznem miselnem preskoku z dolomitskega na domač, krušljiv apnenec, je…
Po skoraj dveh letih zatišja pred plezalno sezono, si poskušam pripeti psiho nazaj na štrik. Sicer gre počasi, a le gre … Čeprav ves čas sanjam o krajih, ki so bolj odročni in jih že nestrpno pričakujem, mi zaenkrat še bolj »dišijo« smeri, ki imajo krajši dostop in sestop, ker imam zdaj vseeno le nekaj manj časa, še manj pa energije. Grem pa zato zdaj še bolj rada tudi le hodit v hribe, predvsem tja, kjer je manj ljudi in več gamsov pa kakšna belka. Zadnji petek v maju sva se po službi s Primožem zapeljala do Begunjščice in…
Vikend pred praznikom smo Franja, Lom, Pivar in jaz preživeli v Avstriji, malo nad Špitalom. Tam smo si ogledali dve smeri, ki potekata po razu, zmernih težavnosti in v dobri skali. Tako smo v nedeljo popoldne zadegali nahrbnike na rame in se podali na dolgo pot proti koči, ki ponosno stoji pod viskogorskim jezom. Do tja je dobre tri ure hoda s pašnim korakom ostarelega gamsa. V kočo smo pridrsali še ravno prav, da smo se okrepčali s pivami in večerjo. Potem smo pa počasi popadali v postelje in bolj ali manj trdno spali do jutra, ko smo zopet zarinili…