Letos je minilo 23 let odkar sva ga zlezla z Janijem. Takrat sva, kot še starejša pripravnika seveda zašla in zlezla varianto čez Hudičev rog (V+) in za smer rabila 10 ur. Dobrih. Takrat sem doživel tudi moj prvi padec v hribih, sicer krajši in na srečo, kot drugi v navezi, a se mi je vtisnil v spomin, ki ne izgine. Takrat me je smer tako psihično kot fizično zdelala, da sem se odločil, da je ne bom več ponavljal. Eni pravijo, da se zarečenega kruha največ poje. Glede na to, da je letos to kar plezana smer, je tudi…
V petek po službi smo z Lomačino in Drejcem odbrzeli proti najvišjemu vrhu Avstrije. Za cilj smo si zadali prečenje grebena Glocknerwand. Ob 18h smo prispeli do parkinga na koncu ceste od vasi Kals am Großglockner in po uri in pol dosegli Stüdlhütte, vmes pa se čudili »češki šerpi« in njegovi lastnici.. (slika 2). Zbudili smo se ob 4h misleč, da bomo med prvimi zarili proti ledeniku. Zmota, že cela vrsta lučk maha proti ledeniku. Hitro smo se spakirali in gasa za njimi. Večina navez se je na to na srečo podala proti grebenu Stüdlgrat, le dve navezi poleg nas pa…
V petek 03.08. sva z Boštom plezala Strah pred letenjem, smer Pavleta Kozjeka in Maje Dolenc v Veliki Mojstrovki. Smer spada med tiste, ki so na žalost malce pozabljene. Mogoče tudi zaradi tega, ker skice za to smer ni, obstaja le približen vris, ki nama je dobro služil pri potovanju čez strmo steno. Potovanje pa ni bilo kratko saj sva v steni prebila 11ur. Smer ponuja krasne prehode v večinoma zelo čvrsti skali za povrh pa še odlična izpostavljenost. Najdejo se tudi krusljiva mesta ampak ne pokvarijo celotne avanture, k večjem dodajo vrednost. V spodnjem delu sva se malce lovila,…
Več...
Z Vančem sva šla v soboto v Hudičev steber poravnavat stare račune izpred treh let. Zarana sva dostopala preveč ležerno, zato smo se na vstopu znašle tri naveze naenkrat, tudi Gres in Borat. Vstopila sva prva, a bolj ko sva se trudila, da bi pospešila, bolj sva mečkala. Gres in Borat sta slednjič obupala s čakanjem, za kar se iskreno opravičujeva! V nadaljevanju še vedno nisva bila vzor hitrosti, je pa vseeno bolje steklo, tudi raztežaji lažjega sveta niso bili tako zelo podrti, kot sem imel v spominu. Na vrhu glave sva si vzela odmor za malico, spustila hitrejšo navezo…
Že marca, ko smo plezali Sneguljčico v vzhodni steni Ojstrice, je padla ideja, da se poleti s Pivarjem zaženeva še v severno steno te mogočne in strme gore. Tako sva v tednu pred 28. julijem (dan napada) pridobila nekaj koristnih informacij in pobud ter napoved lepega, stabilnega vremena. Tako sva se v petek po službi iz Ljubljane odpeljala proti Kamniku in naprej v Logarsko dolino. Malo pred deseto zvečer pa sva prisopihala na Klemenčo jamo, kjer naju je sprejela pisana druščina in prijazen oskrbnik. Po dvojčku piv se odpraviva spat. A glej ga zlomka. Ob pol treh me prebudi glasno…
Minilo je veliko časa od mojega plezanja, saj lanska sezona zame ni obrodila sadov (očitno me je oklestila toča) in sem želela spet malo potipati skalo. Minuli vikend (podaljšani) smo družinsko počitnikovali v G. Martuljku (hvala Željo) in zato je bil zame Vršič optimalen. Primoža sem teden dni prej “povabila”, če bil šel z mano kaj splezati na Vršič, on je zagrabil in izbral smer Spominska Srečku Rihterju. Zakaj pa ne, če "boš vodil navezo čez detajl(e )" :-). Smer se začne skupaj z Madono, nato pa se odcepi in gre v levo proti strmemu kaminu. Skala je kompaktna velik…
Vršič za popoldan: 1x se me je usmilu Poli in me peljal v Severni raz III-IV, drugič Bost v Tandaro - mandaro IV/V+. Severni raz je bil meni osebno zelo všeč, nič težkega in hitro plezanje. Na delu kjer je bil podor je Poli reku naj se ne derem to je pa tut vse. Skratkta super turca. Sestopila sva po Hanzovi. Tandara-mandara pa je bila Boštova izbira. Itak ga nisem zastopu po telefonu kam greva (tandara-mandara). Lahko bi ga 20x vprašal da ponovi ime smeri =). Drugi rastežaj je bil malo podrt nato pa zame kar napeto plezanje v naslednjih…