V soboto, 25.marca 2017, smo se Silvo Vrhovec (AO Železničar), ) Ilir Himaduma, Nedih Limani in Deni Hameli (vsi trije so člani Turno smučarskega kluba Kosovo) povzpeli na najvišjo goro Kosova Gjeravica (2656 m) in smučali z nje.
Kar nekaj tednov smo spremljali ugodne vremenske razmere za vzpon na Gjeravico. Za konec marca je bila napoved optimistična. Zato sem v petek, 24. marca 2017, odletel v Prištino, kjer sta me pričakala Ilir Himaduma in Nedih Limani. Odpeljali smo s v Prizren, kjer smo se zvečer sestali tudi s članom planinske in alpinistične zveze Kosova ter predsednikom PD Shari Kosova, Prizren, g. Sadikom Shpotom.
Naslednje jutro, 25. marca, smo odšli na goro Gjeravica (Djerjavica, Đeravica). Iz Prizrena smo se odpeljali do vasi Junik. Tam nas je čakal terenski avto. Odpeljali smo se proti proti gori na višino 1690 m. Tu smo pripeli smuči in nadaljevali po poti Pre Bačile Gropa E Erienikut. Pri potoku Ernik smo se razšli. Ilir in Deni sta nadaljevala pot po pobočju in se povzpela na vrh po severozahodu preko Gjeravičkog jezera. Jaz in Nedih pa sva se odločila, da bova preplezala eno od večih grap, ki se je dvigala do sedla. Prečila sva potok Ernik in na 1950 m vstopila v grapo Po njej sva nadaljevala pot proti sedlu. Na višini 2200 m sva prišla pod skok, ki je visok cca. 15 – 20 m, ocena plezanja II in III. Nato sva ponovno vstopila v grapo, ki naju je vodila do sedla na višini 2350 m. Grapo, ki je dolga 400 m, sva preplezala v 1.50 ure. Pot sva nadaljevala po grebenu jugovzhodne smeri do vrha. Skupni čas vzpona je trajal 4.30 ure.
Z Denijem sva z vrha smučala po grebenu do vstopne grape. Nato sva prečila v severno pobočje Gjeravice in iskala prehode do smeri vstopa na goro. Ilir in Nedih pa sta smučala mimo Gjeravičkog jezera in po pobočju nazaj v dolino vstopa.

Lani nisem oddal niti enega prispevka, za letos pa sem se odločil, da bom bolj priden. Torej:
V soboto sva z Edotom splezala v naslovu omenjeno smer v Klemenči peči. Smer ponuja lepo in zanimivo plezarjo, ima pa svedre tam, kje ni bilo možnosti za kline in tako sta v četrtem raztežaju samo dva svedra, ostalo je na kline. Tiste, ki boste plezali, bi opozoril še na trenje zaradi dvojnega ovinka v drugem raztežaju(podaljšani kompleti) in na kar majavo skalo v sicer lažjem tretjem ratežaju.

p.s. Ker naju je plezanje zelo zaposlilo, je od slikovnega materjala na voljo samo skica in razgled z vrha :) .

Prvič so nas bele pošasti prestrašile, drugič jim je uspelo zgolj zdesetkati naše vrste in 3. tura Alpinistke se je v mutirani verziji zgodila. Tri naveze smo v nedeljo zarana zarinile v zahodno steno Kalškega grebena.

Žile in David sta plezala Centralno smer (III+/3, M5, UIAA5). Po zanimivem in za Davida dokaj težkem začetku čez skok so jima dobre razmere višje omogočale, da sta napredovala hitro in nenavezana. Smer čez steno išče naravne prehode in zgoraj pušča veliko izbire med njimi. Razmere za plezanje grap so bile odlične, če odštejemo krče stegenskih mišic. Po štirih urah plezanja sta se plezalca kar hitro pobrala z vrha, ker se je že dvigala megla. Zoprn sestop zaradi cokel in klož se je malo zavlekel tudi zato, ker sta se odločila za bližnjo varianto po eni od lažjih grap, a štrik pri tem ni hotel sodelovati. Pri avtu je sledil stisk rok, David je prejel še gratis krče in pa seveda Jager in Diesel v bližnji kafani.

Drugi dve navezi sta medtem še besno rinili proti vrhu in se dajali z grebenom. Boštjan, Sandra in Janko so lezli po sosednji Diagonalki (III+/3, M, 750m; 70°,40°-60°). Bošt je soplezalca že na vrhu prve gredine zaradi kratke kopne prečke privezal na štrik. A ker je bil sneg odlično pomrznjen, so s pikanjem hitro napredovali v najdaljši smeri stene. Tempu primerno so tudi v tej navezi pekla meča, dokler se niso začeli bolj strmi, vendar lepo zaliti odstavki. Da ne bi bilo prelahko, jim je pot na vrh zaprl petmetrski skok: skala brez omembe vrednih razčlemb, pokrita s puhcem. Bošt se je po nekaj poskusih odločil turo narediti bolj zanimivo in se je spustil niže, kjer je našel izhod v sosednjo grapo prek zračne prečke. Psihotest je uspel. Po strmi grapi in prečenju pobočja so se priključili prvotni smeri, kjer je bilo treba zaradi mehkejšega snega in njegove slabe opore previdno čez nekaj skokov do vrha. Utrujeni, ujeti v glorijo in krepko v zamudi so na hitro pojedli in se lotili sestopa. V spremljavi noči so s pomočjo abzjala, feratanja in jahanja grebenov le počasi in mehkih nog naokrog prilezli do Cojzove koče in nato v dolino. Eni bolj, drugi manj utrujeni, kot da ne bi bili na isti turi 

Tretja naveza v sestavi Klobuk, Marko in Marjeta je medtem kar družno ugotavljala, da noge niso več mlade. Markota je kot ponavadi zdelal že dostop, vendar niti druga dva člana naveze (menda iz kolegialnosti) nista hotela preveč zaostajati s počitki. Leva smer (III/3, M4, 400 m, 70°, UIAA 3) je bila krasno zalita in razmere so bile odlične za pikanje, a tudi za poličke  Kakšno M4 so zaman iskali. Kljub temu je smer ponudila res raznoliko plezanje, od krajših skokov in slapov do prečenj. Za sladico je bil kot putrček mehak 15-metrski ledeni slap. V primerjavi s cca. šestimi urami plezanja je bilo s sestopom do Cojzove koče na Kokrskem sedlu skorajda več dela.

Kljub okrnjeni obliki je bil namen 3. ture Alpinistke dosežen. Hvala izkušenejšim kolegom za potrpežljivost in dragoceno novo izkušnjo!

O dogodkih FART ni potrebno izgubljati besed. Legendarna srečanja se vrstijo kot za stavo. V petek, 24. 2. 2017, se je v večernih urah najbolj legendarnega domovanja alpinističnih odsekov zgodila že tretja edicija, ki je bila skladno s pričakovanji, najbolj obiskana do sedaj.

Na prizorišču se je zbralo cca 40 udeležencev (tekmovalci in navijači) iz štirih različnih alpinističnih kolektivov. Nekaj udeležencev je bilo tudi neopredeljenih in so samo še dodali patino prijetnemu dogodku.

V prvem delu so se udeleženci v tovariškem in pozitivno naravnanem vzdušju spopadli z 21 boulderskimi problemi, ki so bili po AOŽ lestvici ocenjeni od 4. stopnje naprej. Najboljših 5 posameznikov v moški in ženski odprti kategoriji se je pomerilo še v finalni seriji, kjer so se v treh poizkusih spopadli s tremi finalnimi problemi. Zmagovalci v obeh odprtih kategorijah so poleg večne slave in stiska načelniške roke prejeli še praktične nagrade.

Ferajnovska amaterska rekreativna tekma je minila v odličnem vzdušju, polnem veselja in pristnega zanosa. Zahvala gre vsem udeležencem in predvsem organizatorjem z Neli in Gresom na čelu.

Nekaj utrinkov je dostopnih v spodnji galeriji.

V petek sva se z Boštom zapeljala pod Kalški Greben do kmetije Suhadolnik. Na dostopu naju je premamila grapa, »ki od spodaj sicer obetavno izgleda, vendar se višje zgoraj nerodno zapre«. Po preplezanem sitnem skalnem raztežaju sva se strinjala, da je v prihodnje dobro verjeti piscem vodnikov ;)

V steno sva vstopila desno od originala in se smeri priključila šele na polovici, kjer se od Leve v desno odcepi Kranjska smer. Odločila sva se za Levo smer. Do tukaj sva si čez strme skoke pomagala z zamrznjenimi travami in zatikanjem cepinov za skalo, višje pa so naju pričakali boljši pogoji, ki pa so kar prehitro minili. V spodnjem delu je zapelo kar nekaj klinov.

Smer izstopi točno na markirano pot, a je kljub temu do doline potrebno še kar nekaj prehoditi. Najprej sva sestopala po izpostavljenem in razglednem grebenu, nato pa sva se v območju poti strmo spustila na Kokrsko sedlo. Tu pa tam je iz snega videti kakšen klin in odseke zajel. Od koče v dolino sva se nadejala gazi, a sva jo morala narediti kar sama.

Skratka super tura, lepi razgledi in še lepši dan! Mislim, da bom pozimi še kdaj obiskal stene Kalškega Grebena.