S tovarišem Draganom sva se v torek, 8. 8., podala v stene Velike Mojstrovke in jo ubrala v Zaplotnikov Steber revežev (V-/IV+, 500 m). Na srečo prava izbira, saj se je v bližnji Smeri Debelakove že trlo nekaj navez, znanci med njimi, s katerimi smo izmenjali par besed, pa so se zato raje podali v Kovinarsko smer. No, midva sva ob ne preveč uglednem dostopu do najine stene visoko zgoraj ugledala le eno, ki pa je kmalu izginila z obzorja, ter olajšana in z nasmeškom zaplezala v vstopni kamin. Po par lažjih raztežajih je sledila razgibana in mestoma zračna smer; od plošč, ramp, zajed/kaminov dokaj pokončnih štiric, žlebov, gruščnatih prečk in polic do najtežjega dela smeri, lepe zajede, ki pa ni delala nobenih težav, saj je v njej dovolj nabitih klinov za vmesno varovanje ter čvrstih oprimkov in stopov. Uživantsko do konca v res dobri skali, izjema je le izstopni nemarno krušljiv in naložen raztežaj, sva naposled "srečna, zdrava in bogata" izplezala na Zadnjo Mojstrovko, kjer nama je malce zapihalo za vrat Sledil je še avanturistični spust do Vršiča. Skladno z dosedanjo kilometrino in izkušnjami sem plezala druga v navezi, Dragan pa je smer preplezal tretjič. Vmesno varovanje in sidrišča na kline in metulje, raztežaji dolžin približno 30 in 60 m. Lepo, se še vrnemo. 

Kaj se je dogajalo na ŽaoŽ lahko najdete v sekciji Reportaže.

Po vzoru g. Younga, ki je pogumno prečkal ocean v iskanju zlatega srca, smo se bojevnice podale v daljne Karnijske Alpe iskaje prijetnega zatočišča, lepih gora, toplih src in nasmejanih obrazov. Prvi vikend avgusta gremo tja ter naj živi ŽaoŽ, smo vzklikale, in tako je tudi bilo.

Prvopristopnici Gita in Borja sta že v dnevih pred začetkom tabora raziskovali ciljno okrožje in na lastni koži spoznali medkulturne, v resnici pa bolj med-gorske razlike med nami in tujino. Po njunih natančnih navodilih, smo tudi ostale našle bazni tabor. Gostitelj Mo jima je veselo pokimal in izkazal gostoljubje, haha pa kakšna hecna skupina smo in navihano legendi pripomnita: "Sva ti pozabili povedati, da so ostale mlajše." Tako je bil že sprejem poln smeha. Nastanile smo se v Rudnig Alm in na večer se nas je zbralo kar 14 ŽaoŽjevk. Živjo, živjo, špica, da smo tu, vreme bo, jutri napademo.

Ostanemo ob 5ih, zajtrk, kava, skica, oprema, ampak še vedno je sobotno jutro najhitreje objelo Gito in Borjo, ki sta prijazno pomagali pri kmetovanju našim gostiteljem. Potem se odpravimo v stene, "despacito" je zdaj v trendu namigujem, ampak to odpade. Plezamo, osvojimo vrh pa se spet najdemo med poležavanjem na mehkih travah, med sestopom, med pohajanjem, a najkasneje na visokogorskem bazenu. Ležalniki so udobni, leseni medved primeren tudi kot obešalnik, voda hladna, zato pred večerjo še zaplavamo. V nedeljo nas, kljub mračnim vremenskim napovedim, poboža sonce. Kje je dež, ko so "mišaki" razboleni? Polovica bojevnic odide v smeri, druga polovica na "restič", na bazen seveda. Kako lepo je biti tu.

Za statistiko takole...

Plezale smo v Creta di Aip/Trogkofel in osvojile naslednje smeri:

- Jana, Neža: Rissverschneidung 5a, Nordostkante ali Bicicletta 4a. Poleg osvajanja smeri se lahko ta naveza pohvali tudi z odličnim slogom, ki ga ni bilo moč zgrešiti - prvi dan prikaz modro-črne modne kombinacije oblačil, drugi dan roza-črno.

- Petra, Vesna: Haha 5a
- Sandra, Marjeta, Andreja: Nordostkante 4a
- Vesna, Katarina: Nordostkante oz. Bicicletta 4a
- Neža, Katarina: izstop iz Nordostkante oz. Biciclette
- Neli, Marjeta in Sandra: neznani miks z neznano oceno, ampak glede na zasedbo je bil gotovo našpičen
- Borja, Meta: iskaje Sudost-Kante 4a, naju je bolj navdušila njena različica, katero sva ocenili s 5a

Pohajale smo okrog bivaka Lomasti:

- Gita: izostren čut za najdbo borovnic in s tem izkazovanje veščin preživetja v naravi

Plavale smo v bližnjem jezeru za zasneževanje ali bolj znanim pod imenom Bazen:

- Eva: plavanje ob robu celotnega bazena v enem kosu in priprava kosila na plaži

Po glavnih nedeljskih aktivnostih smo se vse zopet zbrale na kosilu, kjer so legende pomežiknile mlajšim članicam, jih pohvalile in dejale, da so zelo ponosne nanje pa da so špica punce. Pa Katarino in Katjo tudi takoj vpišemo in kako lepo, da sta se nam pridružili! Še zadnja bojevnica se je usedla v avto in tako je tudi padla prva debela kaplja dežja, kateri so se pridružile še mnoge na poti domov.

Danes sedim tu, nad Ljubljano, in premišljujem o življenju, o vseh dogodkih, ki so me povezali v to skupino. O usodi in o naključjih. Kako različni smo si ljudje, hej. Kako pomembno je v življenju imeti skupino. Kako...

"Gore žarijo v posebnem, čarobnem blesku in nam pojejo pesem o večni lepoti."

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Včeraj sva se z Edotom odpravila ponovno poizkusit s srečo z vremenom. Tokrat je bilo bolj stabilno, šibek veter pa je zelo pripomogel da nama ni bilo prevroče.

Plezala sva Spominsko Bregarjevo smer v Štajerski Rinki (VI+/V-VI, 600m). Smer je posvečena Dragu Bregarju, ki se je ponesrečil na Gašerbrumu leta 1977.

Smer poteka v stebru Štajerske Rinke kakšen raztežaj desno od Direktne, ponuja dobro do odlično skalo, na določenih mestih pa zahteva nekaj občutka saj niso vsi oprimki zanesljivi. Plezanje je navdušojoče, presenetljivo pa je smer zelo dobro opremljena. Kot se spodobi sva smer splezala v celoti, tako da sva na veliki gredini zavila še v glavo. Skala zgoraj ni slaba, kot velja prepričanje, je pa nekaj naloženih mest. Veliko varovanja je možno uredit z metulji, pa tudi klini dobro prijemajo.

Bil je še en čudovit dan v bregih.

Ob visokih temperaturah kot smo jim priča neizmerno rad pobegnem v severne stene, ki ohladijo razgreto telo. Občutek mraza in kurje kože v svežem jutru je neprecenljiv. 

Beg pred vročino, sva z Metkom začela v soboto, ko sva se podala v Centralno smer v Planjavi (VI+, 200m). Pred odhodom me je malce skrbelo, saj je stena obrnjena na zahod in izpostavljena soncu a so zjutraj temni oblaki nakazovali vse drugo kot šajbo. Na Kamniškem sedlu je bilo megleno in zmerno vetrovno, na vstopu v smer pa sem že iskal rokavice. Do vrha se je sonce le prebilo do naju in tako dodalo češnjo na torto ob čudovitem doživetju. Čvrsta skala, strma in izpostavljena plezarija, opazovanje kozoroga in gamsov pa je le nekaj utrinkov, ki jih je ponujala ta dan sramežljiva Planjava. Po zasluženem obedu na sedlu se je Metek odpravil v dolino, jaz pa sem po naključnem srečanju s prijateljema nadeljeval proti Okrešlju. Pozno popoldan smo se razšli, potem pa se mi je pridružil Edo. Veselo vzdušje na koči naju je naslednje jutro kar poneslo pod Štajersko Rinko, kjer pa so naju grozeči oblaki in dežne kaplje prisilili k povratku. Ob vlaženju grl pri koči se je vreme povsem zjasnilo, a midva sva že hitela novim zmagam na proti.

V torek popoldan sva beg v stene nadaljevala z Neli. Prav ležerno sva se opravila proti Vršiču in si izbrala lepotico Vodnjak želja (VI, 250m), ki se je kopal v prijetnem pozno popoldanskem soncu. Smer je kompaktna, izpostavljena in ponuja zelo dobre možnosti varovanja. Tempo plezanja sva nastavila ravno prav, da sva ob mraku izplezala na rob in za trenutek opazovala odhajajoč dan. Odlično!

Po sestopu na Vršič so sledile še zadnje priprave na naslednji dopustniški dan. S spalko sem se skril v mehke trave ob Vršiški cesti in si privoščil spanje pod tisočerimi zvezdami. Noč je prehitro minila, ko me je zjutraj pobral Marjučo. Njegov malček na štirih kolesih je neutrudno pobiral ovinke in kmalu sva se znašla v Zadnjici. Spakirava in že sva na poti pod Vršac. Izbrala sva si Puntarsko (VI(A0), 800m). Dostop po pravljični dolini je minil hitro. Locirava smer in kaj hitro se znajdeva v zajedi, kjer se po nekaj raztežajih naveževa. Dobra skala, jasni prehodi in zgledna strmina so skupni imenovalci smeri v spodnjem delu. V srednjem delu se svet položi in lahko nadaljujema nenavezana, saj je tako najbolj varno. Pod krušljivim previsom sva zopet na vrvi. Za njim zaključiva srednji del ki po lepoti ne izstopa, doda pa nekaj resnosti k turi. Pred nama je le še vršna poslastica. Skala je v tem delu zopet kompaktna, strmina pa včasih tudi onstran navpičnice. Zelenjavna poč pod eno izmed najbolj markantnih streh v naših hribih zahteva še nekaj previdnosti ob posluževanju travnatih opor, nad stolpom pa čakajo glavne težave. Gladko, rahlo previsno ploščo premagaš po poči, ki premore dovolj klinov za kakšen počitek (preverjeno=)). Specialno znanje plezanja poči je tukaj neprecenljivo. Jaz ga bom moral še izpopolniti, medtem, ko je Marjučo v tem pravi maček. Prehod preko strehe ponuja dobre grife in je v primerjavi s spodnjim delom lažji a zelo zračen. Nadaljevanje do vrha smeri je prava poezija. Zajeda ob kompaktni skali ponuja odlične možnosti za varovanje z metulji, za konec pa te po direktni varianti nagradi še z izstopom skozi slikovito okno. Mehke trave naju zvabijo, da posediva in uživava trenutek. Ni trajalo dolgo, ko sva morala krepko zaliti suha grla na Prehodavcih. Sestop nama je minil ekspresno, za konec pa sva telesi še ohladila v bistrem rečnem koritu.

Bil je še en čudovit dan v hribih. Le kaj bo še prineslo to divje poletje?