Začelo se je!

Sobota ali nedelja, to je zdaj vprašanje. Dežurni vremenoslovci so odločili, da bo za bodoče alpinistične pripravnike primernejše nekoliko bolj suho in toplo vreme, zato smo pod vznožje plezališča v Črnem kalu krenili v soboto (na koledarju je bil 22. oktober). Še sreča, da smo zjutraj vseeno nase navlekli dolge gate, učna ura pod skalo je bila namreč kar hladna, milo rečeno. Pritoževali se sicer nismo, da nam ne bi že prvi dan na terenu povedali, da nismo iz pravega testa za ekstremne podvige, ki nas še čakajo.

Potem pa smo plezali. Od Turbo folka in Najboljšega soseda do Mea culpe. Trojkice, štirkice, celo petkice. Smo se kar raztepli po sektorjih. Ker smeri še ne znamo opisovati, jih je najlažje opisati nekako takole: malo levo, malo desno, večinoma pa navzgor. Temperature so rasle, naša vnema tudi, tako da smo pod budnim očesom izkušenih tovarišev kot martinčki plazili po skalah do poznega poldneva. Da smo vmes vadili vozle, navezovanje, komunikacijo, varovanje, vpenjanje, prevezovanje in kar je še tega, najbrž ni treba posebej poudarjati.

Sledil je skorajda še pomembnejši del ture. Analiza. Opravili smo jo kar v bližnji gostilni na ovinku, ob prijetnem sončnem zahodu. Ni manjkalo strokovnih ocen, velikih besed, vrhovni Svet alpinistov pa je zaznal tudi prve poskuse t.i. rektalnega alpinizma. Gotovo se je zgodilo z razlogom, da smo bili analizo primorani še podaljšati, odločili smo se, da je varneje sedeti ob pivu kot stati v devetkilometrski koloni proti Ljubljani. Bogatejši smo za marsikatero vznemirljivo dogodivščino z alpinističnih odprav in še kako insajdersko zgodbo našega ferajna. Hvala vsem za varen in krasen dan!

Pozdravljeni,

v letošnji izvedbi alpinistične šole imamo še nekaj prostih mest. Vabljeni, da se nam pridružite na sredinih (ob 19:00 v PCAOŽ) predavanjih alpinistične šole. Pristop k šoli je možen najkasneje do konca meseca oktobra.

Več informacij lahko dobite pri:

vodji šole: Boštjan Tomplak -  Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.,

namestnici vodje šole: Petra Muhič -  Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. in

načelniku odseka: Rok Zaletel - Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oz. 040 613 795.

Podatke o letošnji alpinistični šoli najdete tukaj.

Program pa je dostopen tukaj.

Alpinistična šola je najboljša investicija za varno in odgovorno gibanje v gorah.

Poleg uvodnega predavanja in začetka nove alpinistične šole, smo z družabnimi aktivnostmi otvorili tudi plezanje na naši steni. Za to je najbolj primeren en in edini FART - Ferajnovska amaterska rekreativna tekma, tokrat že druga po vrsti. Neli in ekipa postavljalcev so pripravili 20 bolderaških in drugih problemov, ki smo jih tekmovalci bolj in eni predvsem manj uspešno napadali. Za konec pa so pripravili še revialno tekmo slepega plezanja, ki je na vse pustila izredno močan vtis. Kapo dol organizatorjem za odlično pripravljene bolderje in program. Na koncu smo najbolj vztrajni pričakali še pečen kostanj. Kot je že stalna rečenica v naših krogih. "Fino je blo. Še bomo šli."

Pravijo, da je FB ena sama neumnost. Meni pa je vendarle omogočil, da sem v soboto doživel uživantsko plezarijo. Pa pustimo podrobnosti.

V soboto zarana sva z Evo Breznikar odrinila iz Ljubljane v Logarsko dolino. Zastavljen cilj je bila Igličeva smer v Mali Rinki. Po slabih dveh urah dostopa, sva zarinila v steno. Takoj za nama pa še kolega iz AO Litija. Sva že mislila, da bova morala hiteti. Pa sta imela kolega druge načrte. Plezat sta šla Debeljakovo varianto Igličeve, tako da sta se po tretjem cugu ločila od najine smeri. Z Evo sva si zato lahko vzela malo več časa za zahtevnejše raztežaje. Skala je odlična, smer lepo speljana, skratka res lepa uživaška plezarija.

Žal pa na vrhu nisva bila poplačana z lepimi razgledi, ker so bili vrhovi odeti v gosto meglo, jugovc pa je vlekel kot nor. Tako sva jo prav na hitro ucvrla po Turskem žlebu navzdol do Okrešlja, kjer sva se malo odpočila in okrepčala pred povratkom v sončno Ljubljano.

Dan je bil lep, cilj dosežen, za FB pa en HURA.

Po dveh dneh intenzivnih pogajanj in priprav, smo se Sandra, Marko in jaz pognali v, pred kratikim z našega AO že obiskano, smer v Debelem vrhu. Kljub »pokvarjenim« budilkam, od strmega dostopa pekočih nogah, občasnem rahlem dežju, smo se dobre volje razgibali skozi prvi raztežaj opremljene smeri. Pri naslednjem raztežaju smo ugotovili, da so ti predolgi, saj smo morali narediti vmesno varovališče. Pri tretjem je bila ista zgodba, pri četrtem pa smo že bili sklepčni, da plezamo s krajšo vrvjo. Z višino je veter vedno bolj pritiskal, je pa zato plezarija postajala vedno bolj uživaška. Vsake toliko je sledil odsek trav, kot nalašč za uporabo Žiletove prvine. Drugačen obraz pa je imel drugi detajl smeri, ta nas je zaradi otrplih prstov spustil čez le s tehniko. Poplezali smo na vrh, naredili vse ceramonije kot se zagre in šli hitro proti avtu. Na svoj račun so pri Emi prišli še naši trebuhi in se zadovoljni z novimi plani odpeljali domov.