Z Majo sva zadnji teden v marcu izvedla turno smuko v Švici. Prvi teden sva preživela v regiji Engadin v kantonu Graubuenden. Vso opremo sva nesla iz vasice Susch (1.559) po zaprti cesti pod prelazom Fluela do strnjene snežne odeje, nato sva se vzpela čez dolino Grialetsch do koče Grialetsch (2.540). Naslednji dan sva odsmučala predvrh Piz Grialetsch (3.027) in nato še čez škrbino Rothorafurgga na Raduener Rothora (3.021). Naslednji dan sva se povzpela na Piz Sarsura (3.176) ter odsmučala čez ledenik Vadret da Sarsura v dolino. Noč sva preživela v dolini in zjutraj v lepem vremenu pohitela na prelaz Julier (2.237), od kjer sva se vzpela čez dolino Val d’Agnel na škrbino d’Agnel (2.982) ter se po ledeniku s severne strani povzpela na Piz Surgonda (3.195). Spustila sva se do koče Jenatsch (2.652). Zjutraj sva se povzpela čez dolino Traunter Ovas na škrbino Margun (2.945) ter z južne strani na Corn Suvretta (3.071), nato pa čez planoto Margun in Val d'Agnel odsmučala nazaj na prelaz. Ker sva se v štirih dneh povzpela na pet tritisočakov in opravila kar nekaj tisoč višinskih metrov, sva si vzela dan počitka. V soboto sva se odpeljala v kanton Wallis ter z vlakom v Zermatt, kjer sta se nama pridružila Peter in David. Skupaj smo se od postaje Furi povzpeli čez sotesko Gorner, prečili ledenik Gorner in spodnji del Mejnega ledenika do koče Monte Rosa (2.882). Naslednji dan smo se v smučarski ledeniški navezi štirih povzpeli čez zgornji del Mejnega ledenika na Signalkuppe (Punta Gnifetti)(4.554) do razgledne koče Regina Margheritta, ki pa je v tem času zaprta. Odsmučali smo čez ledenik po smeri pristopa. Zadnji dan smo odsmučali še čez oba spodnja ledenika ter neposredno v Zermatt, kjer smo čez mesto v pancerjih odkolovratili do železniške postaje. Kdo pravi, da alpinizem ni turizem? Skratka, dopust je uspel.

Z Marušo sva po turi posedela ob potoku Zajezera in občudovala Nabojs v večerni svetlobi. V celem dnevu razen nekaj kozorogov nisva srečala žive duše. Strinjal bi se, kot je deset let nazaj zapisal Zorzi, da je ta smer priporočljiva le, če želite spoznati odročne kotičke in imate radi raziskovanje. Skupna višina kombinacije smeri je 880 m, krožna tura pa zahteva cel dan in nekaj žilice za orientacijo.

Celotno območje od Montaža preko Poliških Špikov, Viša, Nabojsa ter vrhov nad Mrzlimi in Belimi vodami je polno zgodovine ter ostankov iz I. svetovne vojne, ko je tod potekal odsek karnijske-koroške fronte. Kugy v Življenju v gorah opisuje, da sta Bolaffio in Ojcinger preplezala severno steno Velikega Nabojsa septembra 1905 kot ogrevalno pristopno turo dan pred njihovim skupnim vzponom čez severno steno Viša, v Življenju gorskega vodnika pa opisuje nočni pristop in izvidovanje z velike Nabojsove škrbine v času vojne 1915.

Skratka, nekaj tednov nazaj med plezanjem smeri nad kočo Corsi je Barbara pohvalila soplezalko Marušo, da dobro pleza ter da je zanesljiva v nepredvidljivih okoliščinah. To se mi je zdelo kot nalašč in tako sem Marušo povabil, da se mi pridruži v kombinaciji smeri, ki sem jo imel že nekaj časa nagledano. Za vzpon sva izbrala ponedeljek, pred turo pa sva prenočila v Zajezeri. V jutranjem svitu sva odrinila z izhodišča ter po poti 616 nadaljevala do označenega odcepa za Via Nord. Na to pot zaide le malo kdo. Na začetku je nekaj svežih oznak, v nadaljevanju pa strma steza postaja vedno bolj zaraščena in občasno izgine. Na rušnati rami (1.970 m) pod Malim Nabojsom se steza konča. Tu sva postala ter po krajšem spustu zakoračila v pristopno smer Bolaffio-Ojcinger (II-III, 500 m), ki počez preči severno steno Velikega Nabojsa. Čez ruševje, žlebiče in plošče sva se nenavezana solidno hitro povzpela do gamsje police, ki obkroža Veliki Nabojs. Pod značilno streho sva si nadela plezalno opremo ter navezana prečila v desno čez zgledno zavarovano izpostavljeno mesto do vstopa v novejšo smer Sabrina pod severnim razom, ki je že iz doline precej očiten. Vstop v smer označuje manjša trata z možicem in edini klin. Prvi raztežaj se začne po nekoliko neugodni plošči in navpični poči (IV+), nato pa se izmenjujejo rampe in grebenski raz v težavnostni stopnji III, mestoma IV, z nekaj vmesnimi deli poraščenimi z zaplatami zelišč. Po drugem dolgem raztežaju sva opravila kratek in neroden spust po vrvi ter prečila manjšo škrbino. Celotna smer je večino dneva v senci, dopoldan in popoldan sonce sramežljivo posveti na izpostavljene dele grebena ter precej dobro izriše potek smeri. Plezala sva izmenično v enakovredni navezi. Smer je v celoti neopremljena. Uporabljala sva varovanje na roglje, zatiče in metulje, ter izdelala nekaj sidrišč na kline. Opis smeri z vrisom je precej splošen in napredujoči plezalec ima udobno svobodo pri izbiri najugodnejših prehodov. Skala je v spodnjem in zgornjem izstopnem delu dobra, v vmesnem pa dvomljive kvalitete. Na sončnem vrhu Nabojsa sva si vzela veliko časa za počitek in uživanje v razgledih, nato pa sestopila v dolino po dolgi običajni poti mimo koče Pellarini.