Po Paklenici (Brahm z Jakobom in Mosoraški s Primožem), uvodu v slovenske gore (Jesih-Potočnik v Debeli peči s Primožem in Vzhodna v Mali Rinki z Ježem) ter tečajniškem taboru na Belih vodah (Severni raz na Visoko belo špico in Ive Piemontese na Malo Lojtrico z Jelenkotom) je prišel čas za junijsko julijski AOŽ tabor v Dolomitih. Z Antonom sva iz Ljubljane štartala v petek in prispela v že kar poln tabor v Pozzi di Fassa v večernih urah. Sledilo je postavljanje šotora in iskanje izkušenejšega soplezalca za soboto. Vprašam Vida, ki je za in predlaga Kaminfuhre (težja varianta). Po ogledu skice smeri se strinjam in plan za soboto je narejen.

   V soboto zjutraj se priključiva Jakobu in Maši v avtu in odpeljemo se na prelaz Sella. Tam se poslovimo in z Vidom se odpraviva proti stolpom. V smeri je višje opaziti samo eno navezo. Pripraviva opremo in vrvi, in prvi raztežaj začnem plezati jaz. Ko gre vrv že h koncu, naredim štant. Kasneje ugotoviva, da sem prehitro zavil desno v serijo krajših kaminov. Po levi je namreč lažji teren. Posledično je zmanjkalo štrika, da bi dosegel pravi štant 10m višje. Napako popraviva in nadaljujeva s plezanjem. V enem od nadaljnih cugov se soočiva z ogromnim trenjem štrika, ki Vidu onemogoči nadaljevanje (posledica združevanja raztežajev). Medtem ko se Vid bori s štrikom, se meni na štantu pridruži še italijanska naveza. Borba s štrikom traja kar nekaj časa, tako da se na štantu že malo čudno gledamo. Vid reši zadevo z izdelavo štanta. Preostalo polovico cuga grem naprej jaz. Prebijem se skozi kaminček, ki izgleda bolj kot neka ogromna luska. Tudi famozni cug, kjer je treba prestopiti metrsko luknjo, plezam naprej jaz. Ta luknja sprva deluje kar strašljivo, ampak ko enkrat stopiš čez, ugotoviš, da ni tako hudo. Ker je na voljo še dovolj vrvi, potegnem do vrha.

  Po osvojenem prvem stolpu se odpraviva proti drugemu stolpu, kjer je cilj smer Gluck (sredinska smer z zajedo). Vid vodi raztežaj do zajede, samo zajedo in zadnji raztežaj pa prepusti meni. Zajeda se mi je zdela zanimiva in kar težka, na vrhu zajede na polički pa me preseneti odsotnost štanta, čeprav bi po skici morali biti svedrovci. Znajdem se po svoje in ko se mi pridruži Vid, potegnem še do vrha. Sledi abzajl in poplezavanje do vznožja stene, ker naju čaka še en abzajl, ki si ga deliva z italijansko navezo, ki je plezala Kasnapoff-a.

   V nedeljo greva s Primožem plezat Kleine Micheluzzi v Ciavazes. Jure in Maša naju zategneta do izhodišča za steno pod prelazom Sella. Sledi kratek dostop in sladko spoznanje, da v smeri ni gužve. Smer preplezava skoraj cug-cug. Skoraj pravim zato, ker sva morala popravljat moje zgrešene štante. V drugem cugu sem štant naredil prezgodaj, v četrtem pa sem zašel preveč v levo po lažjem terenu namesto pod streho v desno, kjer se potem začne IV+ raztežaj. Omeniti je potrebno še, da je najtežje cuge dobil Primož. Tako je prvi IV+ raztežaj vodil Primož. V tem raztežaju sem bil prvič soočen s tako vertikalo in izpostavljenostjo. Naslednji cug sem vodil jaz in to je bila daleč najbolj izpostavljena zadeva, ki sem jo vodil. Najbolj me je skrbela orientacija in da se ne bom zaplezal v nekaj izven mojih sposobnosti. V glavi sem si ponavljal skico: navzgor mimo dveh klinov do lope, kjer sta dva klina, potem pa po desni strani lope in nad lopo spet levo, kje bi malo višje moral biti štant. In glej ga zlomka, dejansko je bilo tako. Nad lopo sem sicer imel že ogromno trenja vrvi in ko sem se potožil, sem od spodaj dobil spodbudo, naj se kar potrudim. Medtem ko sem se boril s trenjem vrvi, sem zagledal štant, in takoj mi je bilo lažje. Ko pripravljam sidrišče, začne deževati. Čaka naju še zadnji, moker raztežaj. Tega vodi Primož, mene pa skrbijo mokre skale, ker še nikoli nisem plezal v dežju. No, izkaže se, da ni tako grozno pri tej težavnosti in če plezaš kot drugi. Na vrhu naju bližajoča nevihta prisili v naglico in hitro se odpraviva po Gamswege proti prelazu Sella. No, nevihta naju ni nikoli prav dosegla, je pa pri sestopu rahlo deževalo. To pa ni pokvarilo uživanja pri sprehajanju po izredno slikovitem Gamsbandu. Pri zadnjem skalnem skoku se zaradi mokrih skal abzajlava, na poti spodaj pa srečava premočeni navezi Željota in Mlako s tečajnicama Zalo in Ano. Na prelazu se dobiva z ostalo železničarsko bando in ugotoviva, da sva ja kar dobro odnesla z dežjem.

   V ponedeljek sem imel pavzo, v torek pa se dve navezi, Maja in Matic ter jaz in Primož, odpravimo v severovzhodno steno Langkofla oziroma Sassolunga plezat Cipriani-ja. Ker nas preganja slaba vremenska napoved, se zarana podvizamo pod steno in pripravimo na plezanje. Začne naveza Maja-Matic, midva s Primožem pa malo zmrzujeva ob čakanju, da prideva na vrsto. Prva dva raztežaja z oceno V vodi Primož. Jaz se ne počutim sposobnega plezat naprej te težavnosti. Sta pa ta dva prva raztežaja zelo lepa plezarija po plati in bi si želel enkrat tudi vodit čez ta del. Mogoče naslednje leto. Tretji raztežaj je prav tako vodil Primož, ker sta nama Maja in Matic že malo pobegnila. Ker so se vremenske razmere izboljšale in se nam ni več toliko mudilo, četrti raztežaj prepusti meni. Splezam ga v družbi Maje, ki je v prvi navezi plezala kot druga. Med plezanjem mi je svetovala, kam in kako postavljat varovanje. Zelo poučno, ker mi ni bilo treba skrbeti za orientacijo, ampak sem se lahko fokusiral na nameščanje premičnih varoval. Tak način plezanja je super za uvajanje tečajnika in bi se ga morali bolj posluževati. Peti raztežaj vodi spet Primož, začne pa se s previsnim delom. Na vrhu previsa je sicer ena šalca in ko jo najdeš, težave bolj ali manj izginejo. Vodim še zadnji raztežaj in sledi spust po vrvi po sami smeri navzdol.

   Po deževni sredi, kjer nam vreme ni dovoljevalo plezanja, se v četrtek z Žličkotom nameniva v Sas Pordoi plezat Gross-a. V sosednji smeri Maria nama družbo delata Mlaka in Ščuka. Prve raztežaje vodi Žličko. Skala v smeri izgleda krušljiva, ampak drži. Ko mi Žličko prijazno ponudi, da lahko vodim raztežaj, ki je pred nama, sprejmem, in se po polici odpravim v levo, tam pa bi moral začeti plezati navzgor ob neki poki. Ne vidim nobene poke in cela skoraj vertikalna stena nad mano izgleda enako. Sledi spoznanje, da ni variante, da jaz orientacijsko uspešno splezam ta raztežaj. Splezam nazaj do štanta in cug prepustim soplezalcu.

   Naslednji cug, ki mi ga prepusti, se začne po lažjem terenu, nato pa preide v zajedo z rahlo previsnim vstopom. Pod zajedo bi glede na skico morali biti klini, ki pa jih ne najdem. Najdem neko primerno razpoko za metulja in se podam v zajedo. Na vrhu zajede je klin, malo naprej pa skalna ušesa, katera izkoristim za štant. Žličko se mi pridruži in spleza naprej naslednji raztežaj. Predzadnji raztežaj, ki je bolj sprehod po policah v levo, mi prepusti, nato pa potegne še do vrha do ograje. Mlaka in Ščuka sta že na prelazu, zato pohitiva s spustom. Vmes se na hitro ustaviva še v koči, kjer nama ga natoči kelnar, ki se ga ne bi sramovala najbolj stereotipna krčma na Bavarskem.

  La grande finale. V petek sem hotel imeti pavzo, ampak me ostali člani ferajna spodbudijo, naj le izkoristim šanso in grem plezat. Popustim in vprašam Ščuko, če bi bil zainteresiran za kakšno lažjo smer. Strinja se in na koncu pade odločitev, da se pridruživa Roku in Pivarju v smeri Klettersteig fuhre v zahodni steni Ciavazes. Naj bi bila zelo lepa štirka. Že v začetnih raztežajih mi postane jasno, da je smer drugačnega tipa kot ostale smeri, ki sem jih splezal v prejšnjih dneh. Bolj je podrta in bolj podobna smerem v naših gorah. Krušljivost se pokaže tudi v nadaljevanju, kjer sem enkrat dobil kamen v ličnico, enkrat pa je čez nas letela precej velika skala. V začetnem delu smer poteka po bolj razčlenjeni skali. Tudi kot drugi v navezi sem imel v tem delu nekaj dela z izbiro idealne špure.
   Težave se začnejo v četrtem cugu (če me spomin ne vara). Pivar in Rok ubereta linijo, za katero pravita, da je petka. Po skici bi ta raztežaj moral biti IV-. Ščuka najde lažjo linijo bolj po desni z rahlim previsom, ki naj bi bil V-, ampak kot pravi on, so šalce, tako da ni panike. No, jaz imam malo drugačno definicijo šalce. Kakorkoli, to mi še uspe prosto preplezati (kot drugi seveda). Naslednji cug naj bi bil detajl smeri (V- in A0). Čaka nas črno rumen kot. Po oceni soplezalcev ocena VI. V detajlu je v pomoč tudi ena zanka okrog skalnega ušesa. Ščuki izrazim svoje pomisleke o lastni sposobnosti preplezati ta detajl, vendar me pomiri, da bo pustil v klinih dolge komplete, s pomočjo katerih bom lahko potehničaril. Za piko na i zaradi pozicije štanta ne vidim soplezalcev pri plezanju tega detajla. Pivar, Rok in Ščuka se prebijejo čez detajl kot bi mignil in na vrsti sem jaz. Najprej se lotim prečke do kota. Ščuka me mojstrsko varuje, tako da me vrv ne vleče naprej. Ko pridem do detajla, ugotovim, da bo potrebno kar nekaj dela, da pridem do kompletov. Adrenalin opravi svojo funkcijo in o prepadu pod ritjo ne razmišljam kaj dosti. Nekako se prebijem do kompletov, zagrabim drugega, se potegnem gor in razmišljam o naslednji potezi. Ne vidim rešitve, zato se s kompletom kar vpnem v pas. Malo počijem, najdem neko približno rešitev, se izpnem in grem čez. Namtral sem se kot pes. Vesel v prepričanju, da sem opravil z najtežjim detajlom smeri, odplezam do štanta. Tam me čaka Ščuka, ki me obvesti, da smo zašli in da bomo izplezali po smeri, ki jo je on že plezal (Dr. Scintilla). In da je višje gor še en VI+ detajl. Pogledam detajl višje v steni, pod katerim sta že Rok in Pivar, pogledam njega, še enkrat pogledam detajl in pomislim, da se heca. Potreplja me po čeladi in pripomni, da naj ne skrbim, ker je še dosti rezerve. V redu, še malo tehničarjena, si mislim. Strah me ni bilo, ker sem vedel, da sem v dobrih rokah. Omenjeni detajl je šel kasneje kar enostavno skozi s pomočjo tehničarjenja. Kmalu po detajlu pridemo na vrh, pospravimo opremo in sestopimo po ferati. Ferata ima sicer na nekaterih mestih oceno D, ampak sestop je potekal brez posebnosti.

   V soboto rabim počitek. Žličko, Mlaka in Ščuka se odpravijo domov, Ferenc in Nežka gresta plezat Kaminfuhre, prekmurska ekipa gre na ferato, Rok in Pivar sta tudi nekje v steni, jaz pa čilam v kampu. V nedeljo pospravimo in se odpeljemo domov. Čudovito je bilo. Hvala vsem soplezalcem za plezanje, lekcije in potrpežljivost, hvala Antonu ter Nežki in Ferencu za prevoz, ter Valterju, Žličkotu, Juretu in Katji in Nežki in Ferencu, da so me nafutral in mi ni bilo treba cel teden jesti instant zadev :)

Na prvi poletni dan sva se z Dinotom odpravila na Grintavec čez Košutovo spominsko smer.

Prvotna ideja je bila sicer Nova centralna smer v Veliki Babi, ampak je Dino (pravilno) ocenil, da bova v Košutovi večji del dneva v prijetni senci.

Dobila sva se ob 6h pri Planšarskem jezeru, v bližini katerega sva s Katjo kampirala od petka. Zapeljala sva se do zadnjega parkirišča, potem pa odpujsala mimo Češke koče do začetka smeri, do katerega naju je ločevalo še umirajoče snežišče.

Prvi trije raztežaji so bili mestoma še v precej mokri skali, kar je na trenutke zahtevalo malo višjo stopnjo previdnosti. Po tretjem raztežaju sva dosegla travnato gredino, ki je zelo uspešno v sebi zadrževala dež prejšnjega večera, zato sva se preobula nazaj v approach čevlje in naslednje dva raztežaja preplezala v njih. Ta dva raztežaja sta bila malo bolj zoprna prav zato, ker je za napredovanje manjkalo skalnih oprimkov, saj so bili na voljo zgolj travni.

Napredovanje do vrha je minilo brez večjih posebnosti - kolikor pač lahko sodi o tem nekdo, ki je plezal svojo prvo klasično alpinistično smer :)

Nekaj raztežajev pred koncem je bilo nekaj res super plezanja, zadnje dva pa sta služila bolj kot ohlajanje pred malico na vrhu gredine, kjer se smer zaključi.

Sledil je še sestop mimo Češke koče s postankom na radlerju, kjer smo se srečali še s Katjo, ki so ji plezanje preprečili žulji, ki sva jih pridelala en dan prej med sprehodom na Virnikov Grintavec.

V soboto 4.7. Sva s Klemnom Kastelicem iz AO Tržič splezala Črni biser v Travniku. Parkirala sva na Vršiču na enem od otočkov, kjer se še da parkirat. Parkirala sva cca 5:00, 5 minut kasneje je prišel avtobus iz KG, tako, da za naslednje avanture okoli Vršiča se zagotovo poslužim avtobusa. Do stene sva dostopila po planinski poti proti Tamarju, pri slapovih pa sva zavila po grapi proti steni in z nekaj poplezavanja prišla pod steno. Plezati sva začela nekaj okrog pol osmih. Prva šestica se nama ni zdela tako grozno krušljiva. Skica je zelo natančno narisana in če ji slediš te lepo popelje do vrha stene, tako da orientacijskih težav nisva imela. Po eni skici je detajl označen v sedmem raztežaju, po drugi skici pa v osmem. Nama se je zdel osmi raztežaj mogoče nekoliko težji, stvar presoje. Izpostavljena prečka šeste stopnje nama je bila obema zelo lepa in ne kaj preveč strašna (fokus na plezanju ne na prepadih). Presenetil pa naju je raztežaj nad prečko, kjer si težko postavljal zanesljivo varovanje, plezanje pa tudi kar malo začinjeno na dveh mestih.  Tudi zadnja "petka" je bila nekoliko nerodna za plezat. S tem pa se tudi težave smeri zaključijo. Po prijetnem poplezavanju sva bila po dobrih osmih urh in pol na vrhu Travnika.

Vsekakor smer vredna obiska.

Teden pred Velikim Šmarnom je bil poln presenečenj. Prvo se je zgodilo v službi, ko mi je šef predlagal, da imam lahko v ponedeljek dopust. Drugo presenečenje pa je sledilo prvemu, ko mi je Bošt poslal vabilo za plezanje. Predlagal je Novo vzhodno v severni steni Triglava, kar se je v ponedeljek tudi zgodilo.

Jaz pa sem še naprej planiral. Lansko leto mi je namreč v oko padla smer, o kateri se je kasneje veliko govorilo. Vzela je namreč življenje mladega plezalca. Vendar sem si že pred tem zaželel, da bi bila to smer za mojo izpitno turo za SP. Smer z imenom Milijarda se nahaja v severni steni Rjavine. In sledilo je novo presenečenje. Na mojo pobudo, si je Bošt zagotovil še prost torek.

Tako sva v torek, v sončnem jutru, malo pred 7. uro, krenila iz Staničeve koče proti dolini Kot. Po slabi uri hoje po stezi, sva se usmerila pod severno steno Rjavine. Sledilo je še cca ¾ ure sopihanja v klanec in prispela sva pod smer te mogočne in strme stene. Začetek je bil dokaj lahek, po dveh raztežajih pa se je zadeva postavila pokonci in v takem slogu ostala do vrha smeri. Smer je slabo opremljena. Tako sva nabila kar nekaj štantov, za vmesno varovanje pa so poskrbeli frendi in jebice. Približno na polovici smeri, na srečo oba na štantu, sva doživela pravi kamniti dež. Kar dobro je žvižgalo okrog ušes. Pa vendar sva po dobrih 5. urah srečno in brez večjih težav prispela do vrha smeri.

Kje sva pa zdaj? Daleč sva, daleč! Še eno uro poplezavanja po vzhodnem grebenu na vrh Rjavine. Pa še eno uro do Staničeve koče ter dobro uro in pol po melišču za Cmirom do avta v Vratih.

Noge močno pekoče, srce veselo, glava pa polna raznoraznih vtisov. Lepo je bilo. Nad izborom smeri, je bil navdušen tudi Bošt, ki se je za razliko od Nove vzhodne v Milijardi celo nekoliko naplezal.

Tako je izpitna tura za mano. Za naziv SP, pa bova z Boštom, v varnem okrilju ferajna, še malo predelala sidrišča.

Hvala Boštu za nepozabna doživetja.

V ponedeljek 14. avgusta sva se z Davidom Kozjekom že na vse zgodaj odpravila v osrčje Julijcev. Cilj je bil preživeti dva čudovita plezalna dneva v nepoznanih smereh.

Prvi dan sva se podala v Novo vzhodno v Triglavu. Smer je iz leta 2013 in je sedaj verjetno doživela prvi obisk. Vse potrebne informacije o smeri so na spletni strani plezanje.net, zato me čudi da ni bolj obiskana. Vstopni del je lahko prehoden, tako da sva do velike grede šla nenavezana. Po skici sodeč sva se navezala v šestem raztežaju, za katerega sva kasneje ugotovila da predstavlja prvo izmed dveh petic po najini oceni. V tem raztežaju nisva šla po kaminu temveč po plošči in čez previs približno 5m  levo od kamina. Težave segajo do zgornje pete stopnje, kar je podobno kot v kaminu. Ta variantica ponuja dobro skalo in čvrste prijeme, za varovanje pa pride prav kakšen metulj. V nadaljevanju se stena položi. Naslednja zapora, ki od plezalca terja nekaj preciznega stopanja je strma poč v desetem raztežaju. Tukaj bolj kot metulji prijemljejo klini. Na vrhu tega raztežaja sva se držala desno, zato sva prehod skozi okno obšla. Sledi lažje plezanje do velikega kamina, kjer pa v nasprotju z opisom nisva našla nobenega klina, se nama pa raztežaj ni zdel težji od štirice. Za tem kaminom se zopet odpre lažji svet vse do stika z Zlatorogovimi policami. Tod sva se še zadnjič navezala in preplezala še zadnje strme odstavke. Na vrh Vzhodne glave Triglava (2314m) sva izplezala po sedmih urah in pol. V smeri nisva pustila nobenih varoval. Skica in opis sta zelo natančna, tako da večjih orientacijskih težav ni.

Smer me še najbolj spominja na Skalaško z Ladjo saj v obeh prevladujejo kratki plezalni odseki vmes pa veliko iskanja prehodov in lahkotnega poplezavanja. Pozitivno sem bil presenečen nad kvaliteto skale, ki je za Triglav vrhunska na splošno pa zelo dobra.

Smer si vsekakor zasluži več obiska. Eden od argumentov je lahko tudi ta, da se plezalec v zgornjem delu lahko neizmerno zabava ob poslušanju planincev, ki te opazujejo in modrujejo s poti čez Prag.

Novo vzhodno V+ /II-IV, 950m sva plezala: David Kozjek in Boštjan Tomplak (oba AO Železničar)

Bil je prijeten dan v Steni. Nov dan pa je bil poglavje zase, ki sledi…