Kaj se dogaja

Sicer je bil prvotni načrt dvodnevna plezarija v Belih vodah, a kaj hočemo, ne gre vedno vse po načrtih. Ostali tečajniki so že v soboto navsezgodaj zjutraj odrinili proti Italiji, mi trije pa v nedeljo zgodaj zjutraj proti Jermanci. Čakala nas je Brana, Zgornji steber (IV-/II-III, 160m) s Šijo (II-III, 200m). Gneča na parkirišču nas je navdajala z mislijo, da bo morda treba poseči po rezervnem cilju. Kar nekaj znanih fac je bilo tam. Kakor koli, pot pod noge in strumno proti Kamniškemu sedlu. Načelnik Željo in David sta vedela, kaj nas čaka, meni pa se ni niti sanjalo, v kaj se podajamo. Ona dva, že izkušena gamsa, v družbi popolne začetnice. Malo pod sedlom smo opazovali kozoroge, si…

V Bohinju je lepo, stene so pa strašno daleč. In ni je boljše kondicijske ture, kot da težak nahrbtnik vlečeš na Laz in naprej še debelo uro po ruševju in meliščih. In Neža je vedno za take fore. Najprej sva hotela preplezati fotogenično zajedo, a je od blizu zgledala kaj neprivlačna in čisto pretežka. Potešitev sva našla v bližnji Kaminski smeri (200 m, IV+/IV), ki lepo stopnjuje tempo. Detajl smeri je previsen vstop v kamin s precej nezanesljivo skalo, sam kamin pa tudi ni od muh. Še dobro, da se je v najtežjem raztežaju v najbrž ne prav veliko ponovitvah nabralo nekaj dobrih klinov. In če sem začel že zares verjeti, da se da kamine najlepše plezati v razkoraku, se je tokrat nedvomno…

Za marsikoga je mala malica. Ampak midva sva Miheliča in Zamana vzela resno. In dobesedno. Da bi našla to "zemljepisno nepomembno vzpetino, ki je pravzaprav le ena izmed grbin v valovitem reliefu Podov pod južno steno Skute [in] bi [jo] le težko imenovali vrh", sva se lotila obračanja tako rekoč vsakega kamna. Nekajurno raziskovanje se je izkazalo za plodno: ugotovila sva, da bo treba namesto desnega hudournika zaviti v levega. Opogumljen z izkušnjo premaganega slepega črevesa najin raziskovalni duh niti pri plezanju ni popuščal. V steni je sicer že bilo nekaj navez, vendar nobena v najini smeri. Juhu, pot za novo lekcijo je prosta! Marjeta je dobila uvodni raztežaj, ker je bolj…

...ali ženski tabor alpinističnega odseka Železničar, ki bo potekal prvi vikend v avgustu v Karnijskih Alpah. Nanj vabimo vse članice AOŽ in članice sestrskih odsekov. Takrat bomo spustile meglo na zemljo in jo razpršile enakomerno naokrog. Zvezdam bomo odvzele monopol in prižgale ljudem iskro v očeh. Samo ne pravite nam, da se še ne dani in da naj bomo tiho, ker večina še spi... Takrat bomo me prižgale dan!

V soboto, 27.5.2017, smo Poli, Franja in Ajda uspešno izvedli dolgo načrtovan in težko pričakovan vzpon na Brano. Naveza se je izkazala za zelo uspešno že pri zimskem vzponu na Malo Mojstrovko in tudi tokrat smo se držali tradicije. Poli je predlagal, da bi splezali Zgornji steber (IV-/II-III, 160m) s Šijo (II-III, 200m) Brane. Super, gremo! Na poti proti Kamniškem sedlu z navdušenjem opazujemo stene, smeri in plezalce. Po uri in pol hoje se približamo steni Brane in opazimo kar tri naveze v smeri, ki smo jo imeli v planu, ter še dve navezi v sosednjih smereh. Sprva smo imeli malo pomislekov in pogledovali proti Planjavi, ampak nas je vreme prepričalo, da ohranimo prvotni cilj. Prvih…

V soboto, 27. maja, sva se s Primožem odpravila v Kogel malo poplezat. Nisva bila edina, ki sva imela isto idejo, tako da je bila stena polna navez. Plezala sva smer Češnovar - Srakar, ki vstopi po izrazitem kaminu (zajedi) nekaj metrov levo od Zupanove smeri. Plezanje poteka pa zajedah in kaminih. Do gredine je nekoliko lažje, vsake toliko pa preseneti kak plezalni sladkorček. Po gredini pa postane plezanje bolj konstantno. Smer poteka v veliki večini v zelo dobri skali, štanti so na svedre, zato bi jo kar priporočil (med slike sem zato dodal tudi skico). Plezanje je popestril tudi wingsuit base jumper, ki je skočil čez steno. Res lep prizor (moram ob priliki probat) :). Ko sva…

Pretekli vikend, natančneje v soboto, 27. 5. 2017, sva se s Stropotom po končanih izpitih alpinistične šole podala na uvajalno turo. On se je uvajal v alpinistične smeri, jaz pa na hojo z novim gležnjem. Zeleniške špice so bile odlična izbira. Pristop skozi Repov kot je vedno lepa izkušnja, saj ponuja na eni strani lepe razglede na ostenja Planjave, na drugi strani pa naju so mamile Zeleniške špice. Za kičastim tolmunom sva odvila v pristopno grapo in pred nama zagledala še bolj zgodnje osvajalce grebena. Že na Staničevem vrhu sva pristala v čakalni vrsti za abzajl. Pred nama so bili na šolski turi člani in tečajniki AO Domžale in dva nadebudna gornika. V naslednjih špicah sva prehitela…

Ker je v naših krajih zmanjkalo snega, smo Robi in ostala 6-članska kompanija za velikonočne praznike naskočili Gran Paradiso. Da vzpon na štiritisočak ne bi bil preveč preprost, sva se z Marjeto ob tem odločila za bivakiranje. A prav dolgo ni šlo gladko. Start na 1900 m nadmorske višine je uspel, tudi občasno brodenje in "štamfanje" čez gole zaplate zemlje ni povzročalo prevelikih preglavic, toda zadnji metri do koče, četudi "le" na 2700 metrih nadmorske višine, so se razvlekli ko žvečilni gumi. Še dobro, da k smučkam sodijo tudi oporne palice! Ostalim je šlo hitreje in Marjeta je medtem že našla prostor za bivakiranje. Od utrujenosti in mraza sva samo popadala v spalke. Tudi zjutraj sva…