Dolomiti se bližajo, pol sezone je že mimo, zato sva s Tedijem rekla, da je konec šale in da se je treba vplezat. In ker sonce vedno bolj zakuri, sva sončni Stenar zamenjala za senčni Draški vrh. Izbrala sva Spominsko smer dr. Tomaža Ažmana, ker naj bi bila res lepa, za piko na i pa poskrbi super skala. Začetna predsezonska okorelost je poskrbela, da so bili prvi raztežaji nekoliko leseni, v nadaljevanju pa sva le pokazala tudi kak graciozen, da ne rečem eleganten gib. No, kljub temu sva za smer potrebovala 5 ur. Ocena se za moje pojme zdi nekoliko previsoka, ampak dopuščam možnost, da sem s pridom izkoriščal mojo višino :). Skratka zaključek je bil, da se za take smeri splača vstati sredi noči in gledati popoldanske nevihtne oblake že nizko iz doline ;)
