Z Evo Selan sva se odločila, da izkoristiva sončno nedeljo, 7. 6. 2026, za turo v hribih in ker je ravno zadnji vikend, ko je Vršič še odprt sva se odločila za Kranjsko poč, 250 m, IV/III-IV v NŠG.

Ker sva vstala bolj nedeljsko, sva ujela še zadnji parking na vrhu in se prebila čez trume turistov, ki so že korakale proti Slemenovi špici.

Po kratki zaplati snega sva počakala še zadnjo od treh navez, da je začela plezanje. Prvi cug je hrabro povedla Eva, nadaljevanje smeri pa prepustila drugemu plezalcu.

Tu pa se je začelo obstreljevanje. Poleg skoraj konstantne prhe nedolžnih kamenčkov so zgornje tri naveze tu in tam sprožile tudi kakšno topovsko kroglo. Te so se na srečo z značilnim vonjem razletele ob steno in ne na najinih glavah.

Po prvem štantu vseeno smer zavije dovolj desno, tako da nisva bila več v direktni vpadnici. Sva pa zaradi te izkušnje tudi midva bolj pazila, da nisva prožila projektilov. Kljub temu, da smer res je krušljiva, se z malo pazljivosti lepo da.

V smeri je ogromno klinov in tudi svedrovci na ključnih mestih. Bolj za vajo in psiho sva na parih mestih uporabila tudi kakšnega frenda. Kljub temu, da se da kakšen cug lepo združit je naju ustavilo prej trenje kot dolžina vrvi ali število kompletov. Pomagala sva si s kombinacijo vseh skic, ki so ob objavi (hvala avtorjem). Smer se na nekaj točkah prepleta s smerjo Tandara-Mandara, kjer sva tudi midva proti vrhu odvila levo namesto desno v eni izmed jam. Teren proti vrhu vseeno omogoča enostavno prečenje nazaj proti desni, tako da napaka ni bila usodna. Razen tega smer orientacijsko ni zahtevna.

Na vrhu pa naju je v tišini pričakal lep razgled na Ajdovsko deklco in vse okoliške hribe. Še prijeten sestop in zviz nazaj proti domu.

Da bomo še tečajniki kakšno rekli! Za drugo turo v alpinistični šoli nas je Primož Urh kot ovčice odgnal v hribe nad Vogarjem. Še v mrazu in polmraku smo zjutraj štartali iz planine Blato, ki je upravičila svoje ime, in se potem odpravili proti višjim ciljem naproti. Čeprav smo tečajniki dajali vse od sebe in sopihali z vsakim korakom, da bi le lovili tempo bohinjskega domačina, je kar hitro naša ravnateljica ocenila, da smo čisto brez kondicije. Vseeno smo uspeli osvojiti 4 dvatisočake - Krsteniški stog, Jezerski Stog, Koštrunovec in Mišelj vrh. Med hojo so se prijela tudi že prva alpinistična imena, ane Spoiler ;). Da pa vseeno ni šlo prehitro smo morali potegniti asa iz rokava in smo za malo pavze vrgli eno čelado v dolino. Jo je pa, brez skrbi, naš Domen Alič vseeno našel in vrnil lastnici. Za brezhibno organizacijo reševanja padle čelade pa je zaslužen naš vojak rezervist Aleksander. Tisto soboto, ko je zmanjkalo tem za pogovor, si lahko tudi brez zadržkov razbil tišino z 'vreme se je pa kr naredu'. Začeli in končali smo v temi, ampak vmes je sonce tako pritisnilo, da so se morali nekateri starejši tečajniki že mazat s kremcami, da ni koža razpokala. Uglavnem smo v celi turi uživali. Če sta se med turo naša ravnatelja posmehovala naši kondiciji, smo pa mi na vrsto prišli v koči, ko smo lahko spremljali njun prestop v vrste alpinistov - vse čestitke Vesna in Dino. 

Toliko za prvič. Oglasimo pa se naslednič z malo več kondicije.