Z Evo Selan sva se odločila, da izkoristiva sončno nedeljo, 7. 6. 2026, za turo v hribih in ker je ravno zadnji vikend, ko je Vršič še odprt sva se odločila za Kranjsko poč, 250 m, IV/III-IV v NŠG.

Ker sva vstala bolj nedeljsko, sva ujela še zadnji parking na vrhu in se prebila čez trume turistov, ki so že korakale proti Slemenovi špici.

Po kratki zaplati snega sva počakala še zadnjo od treh navez, da je začela plezanje. Prvi cug je hrabro povedla Eva, nadaljevanje smeri pa prepustila drugemu plezalcu.

Tu pa se je začelo obstreljevanje. Poleg skoraj konstantne prhe nedolžnih kamenčkov so zgornje tri naveze tu in tam sprožile tudi kakšno topovsko kroglo. Te so se na srečo z značilnim vonjem razletele ob steno in ne na najinih glavah.

Po prvem štantu vseeno smer zavije dovolj desno, tako da nisva bila več v direktni vpadnici. Sva pa zaradi te izkušnje tudi midva bolj pazila, da nisva prožila projektilov. Kljub temu, da smer res je krušljiva, se z malo pazljivosti lepo da.

V smeri je ogromno klinov in tudi svedrovci na ključnih mestih. Bolj za vajo in psiho sva na parih mestih uporabila tudi kakšnega frenda. Kljub temu, da se da kakšen cug lepo združit je naju ustavilo prej trenje kot dolžina vrvi ali število kompletov. Pomagala sva si s kombinacijo vseh skic, ki so ob objavi (hvala avtorjem). Smer se na nekaj točkah prepleta s smerjo Tandara-Mandara, kjer sva tudi midva proti vrhu odvila levo namesto desno v eni izmed jam. Teren proti vrhu vseeno omogoča enostavno prečenje nazaj proti desni, tako da napaka ni bila usodna. Razen tega smer orientacijsko ni zahtevna.

Na vrhu pa naju je v tišini pričakal lep razgled na Ajdovsko deklco in vse okoliške hribe. Še prijeten sestop in zviz nazaj proti domu.