Ideje so padale, ljudje so se menili... No zmenila pa sva se tudi z Vančem in se v nedeljo spopadla s popularnim Sinjim slapom pod Češko kočo. Pred nama sta bili dve navezi, dva pogumneža sta solirala slap v sestopu, ena naveza pa se je počasi vzpenjala za nama. Danes smo vse naveze računale, da bomo ob kasnejšem štartu plezali sami. Nak, to pa ne. Kakšna zmota. Vseeno je bilo zelo zanimivo. Cuge sva si razdelila tako, da je vsak en strmi del plezal v vodstvu, kjer je bilo obilo možnosti za zatikanje cepinov in derez, malo manj pa za šraufat šraufe (beri: led na najbolj primernih mestih že pošteno naluknjan). Cepini so držali kot za stavo. Ledne razmere so bile dobre. Pred drugim skokcem, pa se je že pošteno slišala voda in na nekaj mestih si jo skozi luknje v ledu lahko tudi smelo ogledoval. Kakorkoli že. Lep izlet lepa pleža, na pumpi v Tupaličah pa je bila dopoldanska kelnarca bolj simpatična od popoldanske. Vanč je na kapučinu dobil rožico, jaz na kavi z mlekom pa lipov list. To je to.