Na miklavževo nedeljo (6. 11. 2009) smo šli nadobudni tečajniki skupinsko frikat v Vipavo. Mimogrede, tale besedica frikat mi zaenkrat še ne gre najbolj gladko z jezika -  nekako se mi zdi, da mi kot začetniku še ne pritiče (približno tako, kot mojemu fotru ne, ko reče ful dobr).

No, kakorkoli, v soboto smo se že ob 8h zbrali na koncu Tržaške, se potem še dvajset minut obirali in se končno napokali v avtomobile ter krenili novim vipavskim frikam (???) naproti. Eni malo hitreje, drugi (beri: jaz osebno) pač malo počasneje, ker avto že pri 120-ki spušča glasove, kot da se pripravlja na vzlet, poleg tega je bilo potrebno na bencinski še napolniti nahrbtnike s sendviči za prijatelja. Ja, ja sendvič z bencinske pač - če že ni ravno z ljubeznijo narejen, pa vsaj kotira zelo visoko na lestvici »najdražji kruh z mal salame in veliko E-jev«. Ok, naslednjič bo doma narejen.

Nazadnje smo se torej le zbrali na skoraj polnem parkirišču nad Gradiščem. Zasedba je bila...mhm, nisem štela, ampak zagotovo nas ni bilo 40, poleg tega itak še vedno ne ločim med tečajniki in pripravniki. Sicer bo pa natančno število udeležencev vedel povedati Robi, ki nas je po šolsko odkljukal v svoj seznam - na koncu tečaja menda sledijo posebna priznanja: zlati, srebrni in bronasti plezalčki za najbolj prizadevne tečajnike. Ja res.

No, da nadaljujem... Razdelili smo se v dve skupini - jaz sem kakopak spet sedela na ušesih, tako da sem samodejno pristala v skupini, za katero niti nisem bila prepričana kam gre. Kasneje se je izkazalo, da je zagotovo za tiste_ki_bl_švoh_plezajo, saj smo v steno zavili pri smerokazu Pikapolonica. Ja, se strinjam -  zelo »zdravo« za samozavest, ki je že itak tam nekje pri gležnjih. No, mogoče bo pa tam še kakšna čebelica Maja pa svizec, ki zavija Milke v folijo... Juhej.

Nazadnje svizca ni bilo, Maje tudi ne, pač pa čist ta prava stena, na kateri se je našlo od lahkih do težjih smeri, in kjer je prostor že zasedala tudi skupina tečajnikov drugega ferajna. Slednji so nas prav prijazno in po slovenjceljsko pozdravili z besedami: »Aaaaam...a vi tud mislte bit tle?...ker mi mamo dons šolo, pa zdele naši še pridejo.«

»Aaaam... ja,... mi tud, pa naši tud še pridejo...«

Nazadnje smo si le izborili svoj prostorček (beri: brezkompromisno zmetali vso opremo in štrike na tla), naši ta starejši ferajnovci pa so nam uslužno napeljali vrvi. Nato smo po parih začeli s poplezavanjem oziroma tistim t.i. bojem s samo skalo!... na 4a. Hja, nismo vsi že profiji in v resnici sem do popoldneva že napredovala do 4c, medtem ko so se nekateri dokaj uspešno ubadali celo s šesticami. Sicer pa slednje sploh ni važno, saj ja plezamo zase, ne?!

Dan se je sčasoma naredil čedno sončen in mojih 8+ slojev se je izkazalo za rahlo pretirano odločitev - nazadnje bi človek rabil skoraj kratke rokave!

No, po drugi uri popoldan smo bili nekateri že pošteno utrujeni, razvajene ročice in prsti pa nerazpoloženi za nadaljnje podvige. Svoje so naredile še obveznosti v Ljubljani, zato smo se nekateri (beri: spet jaz in še trije parti-brejkerji) odpeljali domov še preden smo uradno zaključili turo. Slednje se je po mojih predvidevanjih dogajalo v izbranem gostinskem objektu z namenom evalvacije dnevnega dela...ob kakem piru seveda!...od tu bo pa nadaljeval poročilo kdo drug, ane?