Ko sem prišel z Dolomitov, se mi čas nekak še ni zdel zrel za počitek, zato sem poklical Boštjana, če bi šel malo frikat. Pa je rekel, da bi šel raje v hribe. In sva šla.
Ker sva si želela izogniti se gneči, sva prespala v Vratih.
Verjetno je bil tudi dober spanec kriv, da sva plezala hitro in tekoče (no dvakrat sva tudi malo zgrešila, pa potem našla) in tako sva po sedmih urah plezanja že stala na vrhu stene. 
