Kaj frikat, gremo nekaj vsaj malo daljšega, kjer bo bolj hladno. In je spet padla Begunjščica. Iz Ljubljane smo šli ob 16 h. S Petro sva šla v Kiklopa (V/V+, 140 m), Eva in Nataša pa v Spominčico (V, 150 m), vse navrtano. Matevž nas je oskrbel z orientacijskimi podatki, zato smo vstope našli brez težav. Jaz sem bil kar malo razočaran, saj je več šodranja kot plezanja. Tudi ocene so bistveno previsoke, petico si zasluži samo raznoliko zvenenje lusk in kamnitih blokov. Plezarija je bila lahkotna, dasiravno je potrebno biti previden. Petra je po sibirski ravninski pavzi še vedno v formi in namesto na velike stope raje stopa na trenje. Preseneti predvsem kiklopovo oko: ni težko, čisto lahkotno pa riti vseeno ne stiščiš skozi (no, ja, odvisno od njene velikosti).
Dostop in sestop ležerna, temo smo tokrat ujeli samo v tunelih, ona pa nas na cesti. Tudi za pivo je bilo dovolj časa. Družba super, smeha veliko. Fletno!