V sredo sva s Struko po naporni noči pozabila na smele načrte in se zapeljala na Vršič. Ideja je bila nekaj kratkega in z malo dostopa. NŠG nama ni dišal, zato sva zavila pod Prisojnik in dobila vse tisto, česar nisva želela :). Že dostop je najini prepiti telesi pošteno namučil, a sva se pod steno za silo zbrihtala in vstopila v Pavletovo smer Beli trikotnik. Smer je lepa, težavnost za naju ravno pravšnja, skala dobra, klinov malo, skratka popolna :). Med plezanjem so obupale še zadnje vinske mušice in do vrha stene sva se prečistila in naužila svežega gorskega zraka :). Sestop po planinski stezi je minil relativno hitro in še za dne sva srkala pivo v Kranjski Gori :). Skratka, popoln dan v smeri, ki se jo splača it. Tudi če je dostop malo daljši in napornejši :).