Še moj piskrček za zaključek odlične sezone v Alpah :). Kot je že Dalenjc napisal, smo šli sveče prižigat in se spominjat padlih sobojevnikov v Jorasse. S Tedijem sva plezala smer Colton-Macintyre ali po domače Britansko (ED, VI, 6, 1200 m). Smer sta leta 1976 zlezla 22-letna mulca, z minimalno opreme (ker sta jo nekaj dni nazaj izgubila v Druju). Pogumno dejanje, sploh če pomislimo, da se je zadnji poskus v smeri končal po 17 dnevni bitki, pa so dečki prišli le do dveh tretjin stene. No, pogumno sva zastavila okrog 4. ure zjutraj in zlagoma nadaljevala po odličnem snegu in ledu. Ure so minevale, strmi cugi tudi, 4 cuge pod vrhom pa sva se odločila za bivak. Na miniaturni polički se je Tedi na pol zleknil, jaz pa nad njim na še manjši polički na pol sedel, na pol visel v vrveh. In bivak se je začel. Sredi noči je Tedi zdrsnil s poličke in obvisel na vrvi, s skupnimi močmi sva ga uspela zvleči nazaj na poličko. In kot vse lepo, se je tudi ta prisrčni bivakec končal, prišlo je jutro, z njim mraz in potreba po nadaljevanju plezanja. Do vrha sva imela še 4 lepe, na pol mešane raztežaje in ravno, ko se je sonce dobro prebudilo, sva dvignila roke njemu v pozdrav in nama v čast ter se drla z vrha Jorassov, kot dva jesharja. Stala sva tam, srečna da je stena pod nama in bogatejša za izkušnjo, ki ti jo taka stena podari. No, ne podari ti ničesar. Sam si jo izboriš :). Sledil je še dolg sestop v Italijo ob brundanju pesmice "Italia, ti amo Italia! Viva la guerra, viva la fronta di liberazione...".