Ker se je Giro približal Sloveniji in ker je vreme obetalo, sva se ta vikend s Katjo mudila v Posočju. V petek sva na Matajurju navijala za naše bičikliste, skočila še na vrh in se pod večer zaparkirala v campu Soča. V soboto sva šla pogledat levo steno Na Koncu. Plezala sva Veni, Fugi in Volaris (vse okrog IV, 100m, neopremljeno, sestop peš). Plate ponujajo lepo rekreativno plezarijo v razčlenjenih platah z obilo možnosti nameščanja varovanja (poke, ušesa) in v fantastičnem ambientu, obdan z vršaci, cel dan brez žive duše. V nedeljo sva šla v južno steno Stadorja (delno opremljeno), nasproti 20 min od campa, kjer sva plezala Peruniko (IV+, 180m) in Kozje stezice (-V/III, 180m). Spodnja plošča kompaktna, zgoraj krušljivo, manj možnosti za nameščanje vmesnega varovanja, svedri na 20m če sploh, sestop abzajl. Pomirjena in fascinirana nazaj čez Vršič in čudenje, kako lepa je res Slovenija (te dni jo večinomma občudujejo Nemci) in koliko vsega je tam (čez Vršič) še za raziskati.